Andrej Blatnik: Spremeni me.

 
Po Blatnikovem romanu Plamenice in solze iz leta 1987 in njegovem drugem romanu Tao ljubezni, ki je izšel leta 1996, je bil lani izdan še tretji. Zdi se, da tovrstni (skoraj) desetletni tempo avtorju ustreza, z zadnjim delom Spremeni me pa si je zagotovil tudi svojevrsten kredit za prihodnost. Čas in kraj zgodbe sta namreč nedoločena, a vseeno lahko prepoznamo geografske opise, ki vzbujajo domačnost (na primer pesnikov spomenik sredi trga, nasproti njega pa stopnice, ki pripadajo cerkvi in na katerih se zadržujejo ljudje), časovno pa smo umeščeni v neko nedoločeno prihodnost, recimo za eno desetletno Blatnikovo obdobje naprej.

Svet se je v teh letih globaliziral, zametki lokalnosti in nacionalnega zavedanja so le še oddaljen spomin. Na pretanjen način nam pokaže, kam nas vodi pehanje za več, za boljše in za cenejše. Glavni junak zgodbe je Borut, slavni oglaševalec, ki pa je preplačan. Zdi se, kot da se tega zaveda le on, ostale mega korporacije in naročniki pa ga povzdigujejo v nebo. Večina oglasov, ki krožijo in se predvajajo, večina teh oglasnih parol je njegovih. In kakšni oglasi so to! V tej že skorajda ekstremni radikalizaciji sveta, kot ga poznamo mi, je Borutov čas prihodnosti bistveno drugačen. Oglaševanje je tisto, ki vlada gospodarstvu in s tem svetu. Pomembno je le tisto, kar se oglašuje, v neskončni izbiri produktov je težko prepoznati takega z znanim imenom. Ne ustvarjajo se uveljavljene blagovne znamke, ampak se produkti plasirajo kot po tekočem traku, vsak dan kaj novega, boljšega in – cenejšega. Skozi celotno knjigo se omenja sadje in zelenjava. To je pravzaprav tisto, kar Boruta ločuje od ostalega potrošniškega sveta. Njegovo vegetarijanstvo je ključnega pomena, saj v tej dobi prihodnosti prave zelenjave skorajda ni več. Glavni proizvajalec je velika prehrambna korporacija Sinteza, ki pa dela plastično hrano z dodanimi vitamini. In to se stopnjuje do take mere, da je hrana postala že škodljiva. Ima preveč vitaminov, preveč vsega, le okus ni tisti pravi, stari, domači. Zato je pravo sadje in zelenjava, potemnelih barv in obtolčeno, tisto, ki Boruta ločuje od ostalih. Že s tem se kaže njegova razdvojenost, ki pripelje do odločujočega dejanja v življenju, ki pa se zgodi že na začetku Blatnikove pripovedi.

Borut se odloči, da bo odšel iz ustaljenega življenja. Zapusti ženo Moniko in dva otroka. Monika ga nekaj časa še čaka in išče, a nato odkrije njegovo poslovilno pismo, v katerem ji sporoča, da bo v redu in da upa, da bo v redu tudi ona. Kljub svoji nenadni jezi razmišlja razumsko – če ga ni več, pomeni, da je nekaj narobe. Ne razume, kaj je bilo narobe, zakaj natančno je odšel, a se zaveda, da bo od zdaj naprej vse drugače; treba bo začeti znova, brez njega. Ve tudi, da mu ne more več zaupati (Če je odšel enkrat, lahko spet odide – kadarkoli.). Borut je odšel, da bi ustvari svoj popolni miks.

S tem odhodom se začne zgodba dveh junakov prepletati. Andrej Blatnik se pokaže kot mojster razumevanja in opisovanja medčloveških odnosov, struktura romana pa še najbolj spominja na prozni sonetni venec. Konec enega poglavja je začetek drugega, v poglavjih pa se izmenjavata njena in njegova zgodba. Ravno to prepletanje nam da slutiti, da sta si Monika in Borut še vedno blizu, da njuni življenji sicer nista več skupni, a tečeta vzporedno, čisto blizu drug drugemu, vedno na meji stika. Ravno ta stik je tisti, ki si ga ona želi, saj skozi celotno pripoved razmišlja o Borutu, o tem, da bi se vrnil. Pa tudi on spozna, da jih rabi, da jih pogreša (predvsem otroka) in zato poprosi njo, če se lahko vrne. Da bi jima bilo lažje, predlaga, da nje ne bi bilo, da bi se izmenjala. Nekaj časa on, potem spet ona. A Monika pospravi in odide. Tokrat odide ona in ne ve, kdaj se bo vrnila. Ve le, da bo prišel on; da otroka ne bosta sama.

Vmes pa se iščeta, pripovedovalca se izmenjujeta, življenje pa jima vedno jasneje razkriva poprej zamegljene obrise. Na sonetu podobno strukturo namigujejo tudi naslovi poglavij. Speti twist, Nalomljena polka, Sčiščena salsa, Samotarski paso doble. Vsi ti plesi so nekakšen magistrale, ki pa je pravzaprav tisti Borutov popolni miks, ki ga izdeluje. Le da tu ne gre za glasbeno kompilacijo, ampak je ta miks njegovo (in tudi njeno) življenje. Ključna je krožnost dogajanja. Tako kot odide in se ob koncu spet vrne (na izhodišče), tako sta tudi prvo in zadnje poglavje knjige enaka.

Drugi fenomen romana pa je subtilna povezanost s prihodnostjo. Uporaba izmišljenih skovank (recimo vikipedirati kot vtisniti si v spomin iz virov na Wikipediji), novih načinov komunikacije (stičniki s kontakti in opomniki namesto mobilnih telefonov), drugačen način prehrane in oglaševanja nam dajo vedeti, da je čas dogajanja drug; tisti, ki še pride. A vendar je ta prehod tako rahločuten, da pravzaprav ne vemo, kdaj smo prestopili meje med sedanjostjo in novodobnim svetom. Ljudje tega nove(jš)ega sveta so seveda prilagojeni razmeram, ki so nastale. Glavno vodilo je praktičnost in ekonomičnost. Jejo najbolj zdravo hrano (v to jih prepričujejo dobro zastavljene oglasne kampanje), a imajo kljub temu gnile zobe. Pravijo, da denarja ni na pretek in da je tudi pri zdravstveni oskrbi treba biti pragmatičen. Če imaš le ena jetra, je bolje, da ti zamenjajo ta; zob imaš namreč več in niso tako pomembni. Če si kdo zaželi novo dizajnersko srajco, jo seveda lahko kupi. A Blatnik zelo natančno pokaže, da imajo dobrine preteklih časov tudi visoko ceno, za tako srajco bi bilo namreč potrebno prodati ledvico.

Razmišljanje ljudi je med dialogi pripisano v poševnem tisku, kar nam dodatno osvetljuje stvari, ki se jim pletejo po glavi. Zdi se, kot da večina živi po nekem kodeksu (predvsem je to izrazito med poslovnimi razgovori), kjer so replike pravzaprav del ustaljenega protokola in kjer lahko že vnaprej veš, kako se bo odzval sogovornik. Glavni tak primer je pogovor med Borutom in Generalnim, direktorjem največjega oglaševalskega podjetja, za katerega je delal Borut, preden je pustil službo. Generalni ga povabi v pisarno (čast, ki so je deležni le redki), kjer naj bi se dogovorila o največji marketinški akciji doslej; prodala naj bi namreč vojno. Za to namerava Generalni uporabiti predelavo neke stare Borutove parole, ki se sedaj glasi Naslednja vojna bo verska ali pa je ne bo. Borut se trudi, da ne bi sledil ustaljenim pogovornim smernicam, a se ne znajde najbolje, ne ve, kako bi Generalnega vljudno zavrnil. Na tem mestu se izrazi tisto, kar ga ločuje od večine ostalega sveta – čustva. Borut še ohranja čustva in moralo, ne gre mu le za denar, ni mu vseeno za tisoče (celo milijone), ki zaradi uradniških odločitev Generalnega izgubljajo službe (posledično denar in ne nazadnje življenja) na drugem koncu sveta. Ker je Borut izstopil iz tega sveta, je njegova odločitev hladna in preudarna. Vzame namreč srp in zabode Generalnega ter ga pusti izkrvaveti. To dejanje pomeni dokončen odmik od »prave« poti, ki jo narekuje družba, to je cesta brez povratka. A še kako dobro se zaveda, da bo ravno zaradi takšnega ustroja družbe lahko mirno odšel. Največja, najpomembnejša korporacija si namreč ne more privoščiti, da bi v javnosti pokazala šibko podobo, da bi priznali, da je bil njihov direktor ubit. Zato v javnost spravijo zgodbo, da je pobral denar in odšel v tople kraje. Če veš, kako sistem deluje, ga lahko izkoristiš.

Blatnikov roman Spremeni me ni le študija medčloveških odnosov, ampak predvsem kritika družbe (ki prihaja), prepletena z ljubezensko zgodbo uspešnega para. Monika in Borut sta pravi vzorčni model vzornih državljanov in delavcev, šele spoznanje njunega intimnega, zasebnega življenja pa nam pokaže, kako plehko in izumetničeno je pravzaprav vse in da so preprosta, prvinska dejanja tista, ki združujejo. Recimo kuhanje zelenjavne juhe.