Ne bi rekel, da sta se Borut in Monika zgrešila. Sta se pa razšla, in to zavestno, z odločitvijo. Tako kot sta se razšla s svojima službama in, to je pravzaprav najbolj radikalno in najtežje, s svojima otrokoma, najprej eden, potem druga. Zadnje lahko naredita zato, ker drug drugemu kljub različnosti zaupata. Razšla pa sta se tudi zato, da lahko prideta skupaj. Za začetek skupaj vsak s samim sabo. Kasneje – bosta videla.

Da se je komunikacija med ljudmi spremenila, ve vsakdo, ki uporablja mobilca – in kdo ga ne? Spremenilo se je že to, da za uvod ne vprašamo več kako si?, ampak kje si? Ta sprememba odseva tudi spremembe v naših odnosih. V veliki meri nas določajo zunanje reči, v odnosih pač drugi – smo otroci in starši, partnerji, zaposleni tu ali tam. Vsako od teh razmerij nam daje in jemlje. Velikokrat nam da tudi izgovor, da so stvari takšne, kot so, da jih ne moremo spreminjati. Tudi Borut za začetek spreminjanja najprej – slehernik bi rekel, da nerazumno – izstopi iz vseh razmerij. In ko naredi tisto, za kar misli, da je prav, se v nekatera lahko vrne. Ni klasični poraženi junak, čeprav na začetku kaže, da se bori s svojimi mlini na veter. A tudi to je njegova posebnost – za razliko od večine misli, da je sam povzročil tisto, kar je treba spremeniti.

V romanu lahko pozorni bralec/ka dešifrira vrsto referenc iz popularne kulture, filozofije, ne nazadnje se tudi uvodoma zahvaljujete vsem, ki so vas navdahnili za vse male in velike lepote tega sveta. Pa me v tem kontekstu seveda zanima, kako sam spretno krmarite med t. i. elitno in popularno kulturo? Vemo, da ste eden redkih domačih literatov, ki vas lahko redno videvamo tudi na obiskih rokovskih koncertov.

Splošno znana medijska resnica je, da medij več ne prodaja samega sebe bralcem, ampak svoje bralce oglaševalcem. Po brezplačnih medijih bodo morda prišla še brezplačna kosila za vse, ki bodo pozorno spremljali oglasne vložke med hrano – ta način prodaje nekateri ponudniki pravzaprav že preskušajo in vas telefonsko vabijo v gostišča. V Spremeni me letalski prevozniki brezplačno jemljejo potnike, ki jih med poletom oblegajo z oglasnimi sporočili. In tako imamo namesto ene kulturne kdovekoliko revij za avtomobilizem, saj stroške oglasa v njih prodajalec avtomobila pokrije z enim prodanim vozilom – pri knjigi večinoma ne bi zadostovala prodaja vseh izvodov.

Nasploh pa se je refleksiji večinoma zgodilo isto kot vsemu umetnostnemu polju – izguba avtonomije.Uklon družbenemu diktatu tekmovalnosti, zmage za vsako ceno. V literaturi delujejo iste sheme kot v siceršnjem družbenem življenju – boj za oblast, stremenje k medijski všečnosti, nagovarjanje čim širšega kroga 'potrošnikov' – včasih pa je splošnim trendom ugovarjala, jih spreminjala.

Zbirka je nadaljevala podobno XX. stoletje in ravno zaradi nastanka te sem se odločil za delo na Cankarjevi. Bili so drugi časi, kvalitetnega prevedenega leposlovja malo, novega skoraj nič. Zdaj dobre prevode objavlja veliko založb in za tiste knjige, ki v tujini zablestijo, se že kar borimo, čeprav se je včasih govorilo, da 'v svetu duha ni zmage ne poraza'. Zato raje kot na tuje sezname uspešnic gledam področja, kjer so primanjkljaji. Objavljen imamo velik del romanesknega kanona vseh celin razen Azije, na primer.

Knjiga prave bralce lahko počaka, če je prava. Igorja Zabela sem nagovoril, da je velik del svojih zadnjih let posvetil prevodu Mavrice težnosti Thomasa Pynchona, ki pa ob izidu – drugače kot v Ameriki – ni povzročila vznemirjenja. Takrat sem mislil, da je izšla prepozno. Zdaj pa se oglašajo ljudje, ki pripovedujejo, kako jim je ta knjiga spremenila življenje. Tudi velikih afriških romanov v letih, ko so izhajali v neuvrščeni zbirki Mostovi, ni bral nihče, zdaj pa so zanje čakalne liste v antikvariatih. In prosluli Alamut najbrž na svojo čast in slavo ni čakal tako dolgo samo zato, ker ob njegovem izidu ni bilo videti ne Homeinija ne Al Kaide, ampak tudi zato, ker je bil napisan preveč pop, da bi takrat lahko veljal za dobrega – zdaj pa dvakratno maturitetno branje! Tudi pogledi na književnost se spreminjajo.