Delo, 30.07.2008

Proti toku

Andrej Blatnik: Spremeni me. Založba Litera (Zbirka Piramida), Maribor 2008, 206 str.

Posel je vojna. In obratno. Ti to veš, ker zate, seveda, je napisan in tebi posvečen novi Blatnikov roman, tudi on to ve, o vojni in poslu, Borut, njegov junak, mišljeno spet dobesedno, (pre)cenjen oglaševalec, ki se že pred začetkom odloči, da se ne gre več, obvesti ženo, da ga ne bo več domov in je potem ona seveda zelo besna in maščevalna, ker ne razume, kaj se mora spremeniti, da bi odnos ostal odnos, čeprav drugačen. Poglavja na preskok pripadajo njemu in njej, se verižijo, to pa tako, da zadnji stavek prejšnjega poglavja uvede naslednjega, zaradi občutka, da je vse z vsem povezano. Hkrati pa so poglavja, naslovljena po plesih, in potem vidimo, da je to tisti posebni Borutov glasbeni miks, zdaj v verbalni obliki, kot zgodba, ki ga napoveduje, v času tehnične reprodukcije in izginjanja vizije je kompiliranje zadnji zapik kreativnosti, in tudi roman ima uvodni del, v katerem se avtor zahvaljuje za spodbude in potem nekaj uporabljenega iz literarne tradicije tudi prepoznamo. Zgodba, ki jo pripoveduje in katere prvo in zadnje poglavje je identično, kar seveda sugerira njeno krožno, zaprto strukturo, ali pa predpostavlja v hermenevtični krog zaciklanega bralca, ki ga zadnje poglavje požene na začetek, je zgodba o moškem nad prepadom, kot se imenuje žanr, ki bi ga sicer manj poučeni bralci imenovali proza o krizi srednjih let in novih začetkih. Zgodba na koncu iz tretje preide v prvo osebo in takrat umanjka tudi tista vmesna refleksija, ki je sicer natisnjena v kurzivu in deluje kot komentar, kot ostanek notranjega monologa, da bi bolj razumeli ljudi prihodnosti, s tem pa deluje tudi nekoliko brezstrastno in nacefrano.

Vendar se roman žanru izmika in zmakne na manj obdelan teren, res gre za zakonsko krizo, res najprej on, potem še ona zapustita dom in družino ter se predata svobodi in iščeta zavetje neba, on se celo spusti do dna in tam spozna enega novih kinikov, ki so se umaknili iz cirkusa in zdaj prav po beckettovsko ždijo za smetnjaki in se delajo butaste klošarje, čeprav so bili prave tehnološke marke in so zdaj očitno še zadnji ali prvi na novo osveščeni pripadniki neke nove protipotrošniške struje, ki je zdaj do fundamenta individualizirana in razpršena na »skrite posameznike«; zmakne pa se tako, da je dogajalni čas in prostor nekje drugje. To je bližnja prihodnost, recimo dvajseta leta tega stoletja, ki jo na eni strani zaznamuje čez vse razširjeno potrošništvo, v kateri korporacije neženirano sponzorirajo ministrstva in vlade, svet, v katerem je hrana večinoma že sintetična, kemično ugodje zlorabljano, gotovinsko poslovanje relikt, reklama vseprisotna, nadzor popoln, razlika med tistimi, ki imajo in veselo trošijo, in tistimi, ki nimajo, zmeraj večja; to je čas po tistem, ko so trgovali z nafto, orožjem in organi, vendar pa tudi čas, v katerem so nekatere stvari tako izrazito lokalne in prepoznavne, čas, v katerem je s prihodnostjo tako težko prekiniti in v katerem preteklost, neke davne vojne in emigracija še vedno zaznamuje usode ljudi in potomcev. Vendar pa je prihodnja tehnologija in sprememba vrednot popisana in imenovana dovolj duhovito, brez znanstveni prozi tako ljubega tehnicizma.

Roman Spremeni me se tako uvršča v še ne povsem definirano in v refleksiji še ne obdelano strujo pripovedništva, za katero so značilni prelomi in revolt proti obstoječemu, proti razpaseni kupljivosti vsega (sveta), zraven pa sodita vsaj še Gazvodova Camera obscura in Skubičev Popkorn; za vse tri je značilen prelom, pa tudi dovolj drastična akcija, mehki ali do trši terorizem, odklop iz ustaljenih in postanih življenjskih vzorcev. Učbenik za prihajajoče generacije antiglobalistov, če te še berejo s papirja.

Matej Bogataj