Andrej Blatnik: Dnevnik (1)

VELIKO ZANIMIVEGA SE SLIŠI


Četrtek, 27. februarja 2003

In potem zazvoni. 
Gotovo ste opazili: mobilci so nas spremenili. Na začetku pogovora ne vprašamo več: 'Kako si?', ampak 'Kje si?' Sem na poti med kavarno/galerijo na Židovski, kjer opravljam kreativni del svoje službe, in uredništvom Cankarjeve založbe na Hribarjevem nabrežju, kjer je doma administrativni. Slednjega je vse več, zato vse več časa preživim v pisarni, pravkar sem pa le bil na kavi: domislili smo se nečesa, kar bi podprlo ponatis Durrellovega Aleksandrijskega kvarteta, pogrešanega temeljnega kamna marsikatere slovenske izobraženske knjižnice. Izdaja izpred štiridesetih let je zelo razprodana.
Seveda, saj veste, to je obvezni del začetka na teh straneh: kliče Sobotna priloga, če bi pisal dnevnik. (Ker to berete, poznate moj odgovor.) Govorim v težkih razmerah, ko zazvoni, me namreč obkroži izurjena ekipa beračkov in nagovarja k radodarnosti. Povprašam po ključnih profesionalnih dejstvih, torej številu znakov in skrajnem skrajnem roku za oddajo, česa več nisem zmožen. Medtem otročad odganjam, vendar govorica telesa ne zaleže kaj dosti, k naslednji žrtvi se podajo šele, ko gibom pridam ustrezne besede. 
Denarne prispevke dajem stalnim odjemalcem, zanje porabim mesečno toliko, kot prinese ena knjižna recenzija v, recimo, Sodobnosti. Z nekaterimi brezdomci sem vzpostavil že vzajemno zadovoljujoč odnos, prispevam za njihove potrebe, oni pa mi malo operejo slabo vest, da imam bolj redne prihodke od njih. Tile zdaj pa so profesionalna ekipa, ulične izpostave globalnega pohlepa, izide nabiralniških akcij nesejo v centralo, zato ni razloga za slabo vest. 
Med kosilom, ki ga nanagloma kombiniram iz redkih preostankov opustošenih zalog (kot šoloobvezna družina bi morali biti zdaj na smučarskih počitnicah in smo na začetku tedna tudi bili, pa sta nas otroški virozi vrnili v Ljubljano), nenehno zvoni telefon. Čas za prijave na Ministrstvo za kulturo je pač, vsi sprašujejo, kaj prijaviti in kako. Nataša utemeljeno godrnja, bivanja v Ameriki je še niso prepričala, naj se kosila ekonomično spremenijo v poslovne dogodke, sicer pa tudi mene ne. Delitev na službeno in zasebno življenje je v Sloveniji vsemu družinskemu podjetništvu navkljub še zelo močna, vendar stopamo v precej drugačen svet. 
Preostanek dneva mine v merjenju temperature, tehtanju, ali bi šli od doma ali ne, preizkušanju vodenk z Lanom in prepričevanju Brina, naj vendar vadi kitaro še kako minuto. Zvečer Nataša odide na predavanje na afrikanistiko in z Lanom kmalu uprizoriva ustaljeni ritual; prinese mi telefon in reče: "Klici Taso." Vtipkam številko, s katere kličem, in Lan s slušalko v roki zadovoljno zakorači po stanovanju: "Tasa, plidi mov. Cakam te. Spat gemo." Čisto zadovoljen je z enakomernim piskanjem v slušalki, ki nadomesti materin glas, odloži in se mirno igra dalje. Ekstaza komunikacije vključuje tudi samogovore, očitno že od prvih besed.

Petek, 28. februarja

Končno je potrjeno, da bo Richard Flanagan, dobitnik nagrade Commonwealtha, ob izidu prevoda prišel tudi v Ljubljano. Njegova žena je Slovenka in tako mu v romanih nastopajo tudi ljudje slovenskega porekla. Zelo redko v svetovni literaturi. Ob nesrečni Coelhovi Veroniki in drugih nič bolj spodbudnih posamičnih primerih je nekaj odločnega najti le v kriminalkah Lesa Robertsa, katerega poklicni detektiv Milan Jacovich je korenjak slovenskega rodu. V več kot ducatu romanov je za silo poskrbljeno za našo davno željo, da bi enakega, kakršnega želimo videti sebe v ogledalu, videli kakega Slovenca v knjigi - in ne le slovenski, kakor si je želel že Levstik. 
Nič čudnega, Roberts živi v Clevelandu in tja umeščenim žanrskim zgodbam so slovenski dodatki dobrodošla začimba. Včasih sicer ne vemo, ali je pri sklicevanjih na nacionalne posebnosti res kaj pošteno zamešal ali se le norčuje iz nevednih bralcev: tako se srbskemu lokalu v romanu The Cleveland Connection reče Janko's, slovenskemu pa Vuk's. Podobno grenak okus v ustih pušča prizor, ko Milan hoče pokazati, kako se Slovenci upirajo nemškemu vplivu: s sendviča s šunko z nožem postrga germansko majonezo in jo nadomesti s po njegovo značilnim slovenskim premazom - gorčico. Najbrž tudi nismo ravno navdušeni nad opisom tipičnega slovenskega moškega v The Cleveland Local: naraščajoča pleša in vrzel med sekalci! 
Vročine v družini ni več, spet je čas za počitnice, spet brzenje prtljage po stopnišču. Naj gremo od doma za dva dni ali en mesec, avto je vselej čisto poln. Smučarska oprema za tri, štirje pari drsalk, nekaj desk za sankanje, kopalke in brisače, če bo vreme slabo, Brina prisilimo, da v naročje vzame še kitaro. Morda bi morali kupiti manjši avto, potem bi bilo tudi prtljage manj.
Ob prvi potovalki pokliče Vesna. Po pomoti; ker sem velikokrat prvi v mobilnih imenikih, me veliko ljudi pokliče nehote, z nevednim pritiskom na gumb. Hehe, veliko zanimivega se sliši. Sam sem tako iz torbe nekajkrat poklical kolegico v Anglijo in ob njenem dolgotrajnem povpraševanju, kaj ji vendar hočem tako nerazločno povedati, vselej izpraznil račun; dober razlog za vztrajanje pri predplačniškem razmerju. Ali pa za zaklepanje tipkovnice.
Ob zadnji potovalki pokliče Bronka. Pozabil sem na zabavo, ki jo je priredila ob izidu svoje prve prave knjige pri CZ, pravnega leksikona. Sam izdam petnajst knjig letno, desetkrat toliko jih preberem in zavrnem; drugače kot pri leksikografskih kolegih, ki eni sami dajo več let službenega življenja in se nanjo bolj navežejo. Oprosti, Bronka! Upam, da me boš povabila tudi na zapitek svojega naslednjega leksikona, kjerkoli bo pač izšel.
Brin se je večernemu smučanju odrekel. Čeprav živimo v času, ko sodi priganjanje otrok k telesnim dejavnostim v splošni etični kodeks, ob tej uri ne vztrajamo. Sam grem, tudi to ni slabo, pravzaprav je prav odlično, nenavaden, redek občutek. Z leti sem se moral naučiti do skrajnosti izkoristiti vse drobne koščke samote. Svojo zadnjo knjigo Zakon želje sem tako iz kupa nepovezanih zapiskov, ko ni bilo več mogoče zavlačevati, skorajda končal v samo mesecu ustvarjalne osame v gozdovih nad New Yorkom. Poznam ljudi, ki godrnjajo, kakšno vlogo le naj bi imele pisateljske kolonije, človek pač piše takrat, ko ga obide navdih, zakaj bi se zapirali nekam proč od sveta… Zlobno bi pripomnil, da so to ljudje brez službe, brez družine ali brez obojega, če ne bi vedel, da me pri takih pogledih preprosto preplavi zavist. No, ti občutki so morda vzajemni. 
Prva nočna vožnja. Čuden, nenaraven, a prijeten občutek na od snežnih plugov popolnoma zglajeni površini, tam, kjer so v naravnem stanju kuclji. Običajen današnji odziv na kultivacijo narave. Ne zdi se nam prav, da se jo spreminja, a kaj, ko je življenje tako enostavnejše in prijetnejše! 
Prisedanje na štirisedežnico je zelo učinkovit voajerizem. Ljudje se pogovarjajo vse mogoče. Fant (12 let) razlaga prijatelju (13 let): "A vidiš tisto tam sred hriba, a veš, kdo je to?" "Punca tvojega očita?" "Ja. Kaka kurba. Dva otroka ima, zdaj pa hoče komandirat mene pa brata. Obleko ji bova namazala z jogurtom, to svinjsko smrdi, se bom naredil, da sem si gleženj zvil, in se vrgel na njenega tamalega." "Tako," izkušeno kima starejši, "če se je hočeta znebit, morata hitro zatežit, potem bo prepozno." 

Sobota, 1. marca

Smučanje b.p. Sneg pobira, ljudje godrnjajo: ti slovenski žičničarji ne znajo, zunaj je vse drugače, ceneje, včeraj smo bili recimo na Višarjah, tam je vse boljše, hrana, sneg, sonce, zrak… Ne morem se zadržati: hrana morda res, se spominjam tistih odličnih njokov na vrhu izpred let, a sneg, sonce, zrak? To je samo nekaj kilometrov proč, z državno mejo vred, kaj je lahko tako drugače? Čudno me gledajo, a ta res ne ve, da je čez mejo vse boljše? Evropska unija bo takim mejnim miselnim vzorcem naložila hudo preizkušnjo. 

Nedelja. 2. marca

Dan za pospravljanje, v mojem primeru predelavo časopisov. Nekaj Hrvaški res zavidam, in to ni Dubrovnik. Zavidam ji Zarez, kulturno-družbeni časopis, kakršnega Slovenija ni zmožna. Ne bomo spet stokali o Razgledih, ne moremo živeti v starih časih, ampak… Odkar je še Jutarnji list zastavil resno sobotno kulturno prilogo, bi se morali vprašati, ali je Slovenija res zmožna spremljati urbano kulturo samo v specializiranih medijih v nekaj sto izvodih in v nekaj površinskih, tračerskih vrsticah. 
In potem seveda Irak. Zgodbo Živega ščita sem spremljal, še preden je našla tudi slovenske zastopnike. Brez večjega upanja na njen neposredni vpliv; že od začetka se mi je zdel nekakšna pozitivna utopija. Kdor načrtuje globalen vojaški poseg, se ne utegne meniti za prisotnost ali državljanstvo posamične civilne žrtve. A čeprav je danes politično intimno in intimno politično, se potreba posameznika po etični opredelitvi v nemogoči situaciji ne pokaže prav velikokrat, če ni povezana s kako veliko zgodbo, v kateri se prepozna; s kako sprotno borbo za vero, dom, cesarja. 
Živimo v zanimivih časih. Ni se še polegel prah vase sesipnjenega vzhodnega bloka, že so se stvari postavile na glavo. Ob napadu na Irak zahodnjaške vlade, načelni zgledi demokracije, sprejemajo odločitve, ki lahko zrušijo svet, s podporo niti desetine državljanov, demokratično izvoljeni predstavniki svojih ljudstev se v Davosu in na podobnih krajih pred temi ljudstvi skrivajo za oklepnimi enotami, medijsko enoumje se koncentrira še hitreje kot medijsko lastništvo. Po drugi strani pa je upor množic vse bolj domiseln in radikalen, v Italiji se diverzantske trojke, da bi zaustavile napredovanje vlakov vojne, priklepajo na tirnice vsakih nekaj kilometrov, ko jih policijska vojska odvari, so pritrjeni že naslednji. Upor z lastnimi telesi, ker drugega orožja ni, lahko prehitro odide tja, kjer ni več distance, odmika od lastnega početja, in preide v gladovalske verige, kakršne so v zaporih ustvarjali pripadniki Irske republikanske armade, ali samomorilske akcije, ki jih poznajo po vsem svetu, kadar politični dialog ne prinaša sprememb. 
In politična govorica je zadnje čase izkopala drug jezik. Nič več formalne demokracije, zagotavljanja soobstoja različnosti; naklonjenost mirovnim akcijam je brez premišljanja razumljena kot podpora Sadamovi diktaturi. Morda smo že v vojni, kjer je treba razlike v stališčih čim bolj zabrisati in spet velja samo "kdor ni z nami, je proti nam", le da nismo opazili, ker bomba na nas še ni padla?
Vojno velika večina Zahodnjakov spoznava kot izkustvo nekoga drugega, prefiltrirano skozi medijsko predstavitev. Spremlja jo skorajda voajersko. Sami tuji boji, mi pa bi radi bili svoji, bi rekli Laibach. V tem pogledu smo tudi Slovenci zelo zahodni: naj se Američani in Iračani pobijejo med sabo! Malokdo pomisli, da kavboj ali mudžahid lahko jutri potrkata tudi na njegova vrata. A dogodki zadnjih mesecev kažejo, da ima brezbrižnost meje. 
Ko je Eva nekaj ur pred odhodom sporočila, da gre v Irak tudi ona, sem začel zgodbo spremljati še na drug način. Evo sem spoznal v zanimivih okoliščinah. Seveda, kot pol Ljubljane sva se na videz poznala, vendar sem bil vseeno rahlo zadržan, ko mi je Nataša povedala, da bova na poti v Afriko ob štiriletnim Brinu imela še nekaj družbe. Naš slog potovanja je bil precej pri tleh, v skladu z družinskim proračunom, pa tudi s tisto čudno romantično odločitvijo, da moraš deliti usodo večine, če je ne moreš spremeniti, in da je treba zato potovati, jesti in spati tako kot domačini. In zato smo se znašli v neki zelo poceni hotelski sobi, postelje so bile kamnite, okna zastekljena s polivinilom, stene zadnjič prepleskane, še preden so jih postavili skupaj, stranišča nekje na drugem koncu dvorišča. Bil sem prepričan, da gredo poti tu narazen, a Eva se je le na hitro ozrla po sobi in rekla: "V redu bo." 
V redu? Dobro, mi smo tega navajeni, ampak ta ženska dela na človekovih pravicah v Svetu Evrope, ima evropsko funkcionarsko plačo, pa je pripravljena spati v sobi za dolar? Z otrokoma, tri in pet let? Hm, še je upanje za ta svet. 
To je bil začetek lepega in zapletenega prijateljstva. Velikokrat se mi je, zadržanemu previdnežu, zdelo, da se Eva odloča prehitro, da premalo tuhta in se premalo obotavlja, vendar je intuitivno vedela tisto, o čemer sem sam veliko razmišljal - da so trenutki, ko se je potrebno odločiti in narediti. Bolje bi bilo imeti moč, s katero ustaviš vojni stroj, a če je nimaš, je bolje -kot gledati- pokazati, da ga bi ustavil, če bi mogel. 
Kmalu sem sprevidel, da me Eva pri dojemljivosti za svetovne krivice krepko prekaša. Ko je ustanovila društvo Humanitas za podporo afriškim otrokom, se je s svojima dvema za leto odpravila v Burkino Faso, da bi zadeve uredila na terenu. Zaslužek iz Sveta Evrope je vložila v ta projekt. V težavah pa ni le Afrika.
Bolje bi spal, če ne bi šel gledat na računalnik. Pa ne zaradi novic iz Iraka. Po branju elektronskih forumov, na katerih Slovenci izražajo svoj pogled na vojno in mirovnike v Iraku, sem postal zelo bojevit. "…ravno 'mirovne' demonstracije bodo dejansko povzročile vojno… anti-ameriški militantneži… kvazi mirovniki se gredo za naš denar adrenalinske žure… priskledniki t.i. 'civilne družbe', ki se financira iz proračuna in mitingira… če bi garali v tovarni, zagotovo ne bi šli v Irak…" In tako (in skoraj samo tako) dalje. Če smo že zamudili pozna štirideseta, je tu nova priložnost za ogled trde ideološke retorike. Ob mirovnih akcijah je škoda, ki jo bodo morali plačati davkoplačevalci, omenjena tolikokrat, kot da bi mnenja pisali uslužbenci Ministrstva za finance. Pa še teh tristo tisočakov bruto za mlado raziskovalko! Ti so ljudi razjezili bolj od možnosti svetovne vojne. Da dobiva denar od države in pri tem dela in misli po svoje, to pa ne gre! Vsi, ki so proračunsko plačani, naj zamenjajo svoje mnenje o čemerkoli že z državnim in svet bo urejen! Vem, da ni nič novega, kako se ljudje, ki se ne znajo ali ne upajo niti podpisati, varno skriti repenčijo po elektronskih forumih, a vseeno govorica sovraštva in zagrenjenosti v teh debatah da misliti, kako bo, če bo prišlo do globalne vojne, morda bolj varno v Iraku kot v Sloveniji. 

Ponedeljek, 3. marca

Zadnji dan za prijave na kulturno ministrstvo. Bliža se konec obsednega stanja. 

Torek, 4. marca 

Srečanje ekipe televizijske oddaje Knjiga mene briga. Kavarna Union, eden redkih lokalov, kjer ne hrešči glasba in se je mogoče pogovarjati s človeško glasnostjo. Kot da bi govorjenje izumiralo prepočasi in je treba zadevo malce pospešiti! Pri tej oddaji smo šli v nasprotno smer. Recept je skrajno preprost: ne zanima nas, kako je knjiga narejena, ampak kakšno temo za pogovor ponuja. Izbiramo knjige, za katere mislimo, da imajo stik z življenjem tukaj in zdaj, in sogovornike, ki bodo znali zanimivo govoriti o stiku z izbrano knjigo. 
Zaenkrat dobro kaže. Indeksi gledanosti, ta strah in trepet javnega medija, so dobri, celo blizu zabavnim oddajam, cena minute programa, ta najpomembnejši dejavnik pri njegovi proizvodnji, neznatna. Z drugačno ekipo bi bilo drugače. Imamo srečo, da vse, ki so zraven, od režiserke in njenih pomočnic do voditeljic in voditelja, izbrane knjige res zanimajo. Če je človeku knjiga služba, do katere je prišel po pomoti ali naključju, je drugače. Spet romantični mit o knjigi? Že mogoče, vendar po mojih izkušnjah učinkovit odgovor na romantični mit o potrošništvu, v katerem je knjiga samo industrijski izdelek, enako kot čevelj.
Popoldne obiski iz Zagreba. Na povabilo Študentske založbe so Branko Čegec, Ivana Plejić, Lucija Stamać in Edo Popović prišli predstavit založbo Meandar. Ker je Meandar v desetih letih delovanja izdal tudi štirinajst slovenskih knjig, je Mitja poklical Aleša Debeljaka, Josipa Ostija in mene, najbolj toplo prevedene, naj kaj prispevamo k večeru. Vesel sem, da se z Brankom spet vidiva, zadnja leta so najini živi stiki omejeni na po eno kavo letno v Ljubljani, Zagrebu in Frankfurtu. V Frankfurtu zato, ker je tam največji knjižni sejem na svetu - vsi gremo v Frankfurt, ker gredo vsi v Frankfurt. In ob frankfurtski skodelici kave (kako pomembna je ta reč za slovensko literaturo!) sva tudi midva razveljavila fatalistično prepričanje, da se tam literarne pravice ne prodajajo, vsaj slovenske ne. Branko me je vprašal, če pišem kaj novega, in kot vselej ob takih vprašanjih sem v zadregi odmomljal, da nekakšno knjigo kratkih zgodb. Kar seveda sploh ni bilo res. Imel sem le kup nepovezanih zapiskov. 
"No, ko bo končana, jo bom natisnil," je rekel Branko.
To še ni bilo prehudo, temu bi se še dalo izogniti, tri kave letno še ne ustvarijo prehudih groženj. Vendar sem nekaj mesecev kasneje na ulici srečal Mitjo Čandra. 
"Bil sem v Zagrebu," je rekel.
Lepo, sem rekel, lepo mesto, kajne? In treba je spoznavati južne sosede…
"Slišal sem, da pišeš knjigo kratkih zgodb," je nadaljeval.
Previdno sem povprašal, če je bil po naključju na kavi z Brankom.
"No, ko bo končana, jo bom natisnil," je rekel Mitja.
Poti nazaj ni bilo, šel sem v ustvarjalno osamo in čez čas oddal Zakon želje. Toliko o mednarodnih pritiskih in njihovih domačih izpostavah, o neplodnosti potovanj na knjižne sejme in o božanskem navdihu, ki pesti ustvarjalca, dokler ne konča svoje mojstrovine.
Pri Gajotu je vzdušje odlično kot vselej, klub zvrhano poln tako mladih kot uveljavljenih piscev. Z zagrebško ekipo smo se dobili že ob šestih in neumorno klepetali, pri tem je nevarno, da pred uradnim začetkom že toliko poveš, da na odru zmanjka energije. Tokrat ne: Aleš seveda samo enkrat zajame sapo in zdržema govori petnajst minut, drugi se pojavimo bolj s sekundnimi nastopi, pa se vse zlije v zanimivo urico, pravijo poslušalci, daleč od čitalniškega mučeništva, in se prelije v dolgo druženje. 
In potem so gostje lačni. Kam ob pol dveh ponoči, da ne bo burek ali pleskavica? Lucija Stupica prereže neplodno ugibanje z vabilom k sebi domov. Ki prinese še eno zanimivo spoznanje: Lucija, eno najbolj prijaznih bitij na svetu, se nasrši, ko rečem, da k njej pa ne, ona vendar ne zna kuhati! Vsaka šala ima svoje meje! In tako skesano priznam zagrebškim prijateljem, da je Lucija v resnici mojstrica usklajevanja okusov, da tudi pisatelju ne smejo vsega verjeti na besedo. Vemo, pravijo, tudi mi smo pisatelji.

Sreda, 5. marca

Živimo v coni bankrota, središču mesta. Priselili smo se pred nekaj leti, vendar se ni obdržala skoraj nobena tedanjih trgovin v okolici. Odpirajo se, spet zapirajo in so dolgo zaprte. Tudi prosti čas se seli drugam. Zato je danes glavni družinski dogodek obisk preseljene Delavske knjižnice. Zelo dobro bi bilo, če opustela blagovnica zanjo ne bi bila le začasno bivališče; prihajale bodo nove knjige in naseljevale nadstropje za nadstropjem. Izposodimo si polne torbe knjig, cedejk in devedejev.
Ko pišem te vrstice, videostroj za mano snema nov slovenski film. Pogledal ga bom kdaj drugič, nekateri me na kasetah čakajo že več let. Današnje življenje nas vse bolj sili v takšno možno (Roman Ingarden bi rekel celo intencionalno) uživanje: če filma nismo gledali, smo ga vsaj posneli, če plošče nismo poslušali, smo jo vsaj kupili, če knjige nismo prebrali, smo vsaj preverili na internetu, v kateri knjižnici je na voljo. Taki časi so. Vse je dostopno. Samo dostopimo večinoma ne.

Andrej Blatnik, pisatelj in urednik pri Cankarjevi založbi