Andrej Blatnik: Dnevnik (2)

TO JE VAŽNO: IZBIRA


Četrtek, 6. marca

Spet je treba v nakupe, s pomočjo malih trgovinic mestnega jedra smo se tej pustolovščini izmikali, dokler smo mogli. Nakupovanje je vselej naporno, začne se s tem, da se je treba odločiti, kam sploh kupovat? Raziskave kažejo, da gredo kupci večinoma tja, kjer se jim zdi najceneje, zato trgovci toliko vlagajo v tiste reklame, ki vam jih vlagajo v nabiralnike. Vendar vse prospekte, kar jih dobimo, vsak dan znova takoj zmečemo v škatlo za papirno predelavo, namesto da bi naredili nadrobno primerjalno analizo cen, kot dela vesten potrošnik. Kako torej izbrati? Bi izbrali katerega od domačih trgovskih gigantov, in zakaj prav tega? Je kateri manj surovo obračunal z manjšimi tekmeci? Je bolj prijazen vsaj z lastnimi zaposlenimi? (Zelo čudni ključi za izbiranje, kje boš kupil kruh in mleko, priznam.) Ali bi se raje predali (v oskrbo) tujcem? Bi jim morali šteti to, da prodajajo uvožena vina in sire, v slabo, kot nas sili nacionalni ponos, ali v dobro, kot nam prigovarja pohlep po kozmopolitskem razvajanju brbončic?
Pravzaprav vem, kako bi se lažje odločil. Če bi kateri supermegagigasitimarket premogel na svojem ogromnem parkirišču zabojnike za sortiranje odpadkov, bi se vselej znova zapeljal k njemu. S polnim prtljažnikom stekla, organskih odpadkov in zlasti papirja. Tako pa vse te reklamne papirje okorno znašam v prenapolnjene zelene ovale nekam predaleč, namesto da bi jih vračal pred vrata tistemu, ki mi jih je pred vrata prinesel, in krog snovne presnove tako vsaj za silo korektno zaključil. 
Seveda, vsi vemo, da blagovnice postajajo tudi družabna zbirališča, ne samo kraji, kjer si hitro in poceni zagotovimo sredstva za enostavno reprodukcijo. In zbirališča si človek izbira glede na podobo, ki ji hoče pripadati. Začuda znotraj slovenske potrošniške ikonografije kljub veliki konkurenci še ni pravega medsebojnega razločevanja. Vsi trgovci poudarjajo svojo družinsko usmeritev, kako pa drugače, ohranjanje okolja pa se je ustavilo pri rahlo patetični obljubi ene izmed blagovnic, da vam bodo plastično vrečko, potiskano z njihovo reklamo, ki jo kupite pri blagajni, ob obrabi brezplačno zamenjali z novo. Hm, v vsaki večji trgovini v ZDA, zibelki potrošništva, so vrečke seveda zastonj, saj z njimi postanete premični reklamni panoji, razen tega pa vas že desetletja vprašajo, ali hočete papirnato ali plastično vrečko. Plastična zdrži dalj, ob papirnati pa bomo dalj zdržali mi. Ekologija je oblika koristnega egoizma: James Lovelock nas v svoji poučni knjigi Gaja prepričljivo opozarja, da bomo z uničevanjem narave najprej uničili sami sebe. 
Prvič po daljšem času javno nastopa Lojze Kovačič in po daljšem času bo objavil tudi novo leposlovno knjigo. V galeriji Equrna se zbere zgledna druščina literarnih sladokuscev. Kovačič govori enako zanimivo, kot piše, in čeprav ima branje pred poslušanjem to prednost, da si tempo lahko določaš sam, vso pot do doma razmišljam o nekem skorajda mimogrede navrženem stavku: "Forma je tista, ki zbudi snov." 
Kako lažje bi bilo brati, če bi se tega zavedalo več ljudi! Ne pa da se jim forma tistega, kar napišejo, povečini zdi nekaj samoumevnega, nekaj, kar nastane samo po sebi, zato človek s tem ne bo izgubljal časa. In potem pride do tega, da si recimo Karmen Stavec za nastope na EMI najema prvo ligo koreografov, kostumografov in tako dalje, besedilo pa si upa peti takšno, da lahko samo upamo v prevod v angleščino, ki bo na Evroviziji prekril nacionalno sramoto, kakor piše Zdenka Hribar v Večerovi Čitalnici. Gregor Strniša se je s pisanjem popevk bojda preživljal. Ne le, da so iz teh zaslužkov nastale in ostale njegove odlične pesniške zbirke - ohranila se je tudi vrsta popevk. 
Seveda, enako nevaren je nasprotni pristop, uživanje v čisti formi brez ustrezne pozornosti do vsebine. Sonja Porle, katere spretnost v izražanju bistva zadeve z enim stavkom žal ni pretirano nalezljiva, je roman mlajše pisateljske kolegice označila kot 'fenomenalno zmago sloga nad vsebino'. V času zanemarjanja forme dobrodošla, na daljši rok pa jalova zmaga. 

Petek, 7. marca

Končno čas za ogled koncertnega devedeja Nilsa Pettra Molvaerja. Tako bi nemara igral Miles Davis, če bi učakal rejversko kulturo. Obrnem gumb na ojačevalcu skoraj do polovice, da basovski boben res zabobni, na činelo položena verižica pa se raztresa po vsej sobi. 
Seveda, noben posnetek se ne more enačiti s koncertom, ampak tale se bliža. Kaj bi dal za vsaj tako približne približke tistih koncertov, ki se jih tolikokrat spomnim! Pankrti na moščanski gimnaziji, Jean Michel Jarre, Natacha Atlas in Mohamed Mounir pod piramidami v Gizi na novoletno noč 2000, Massive Attack v Gradcu, Gidon Kremer in Kremerata Baltica, žal ne v Ljubljani, ampak v Montevideu... 
Ampak najboljša godba na svetu me je čakala nekje v predmestju Belo Horizonteja, nad garažami, prvo nadstropje. Če ne verjamete, vprašajte Blažko Müller Pograjc ali Mojco Medvedšek: bili sta zraven. Taksist je odkimaval z glavo: turisti, res hočete sem? Seveda, smo zatrjevali, tisti fantje v mestu so nam povedali, da bo tu forró, ples, ki je prišel s severovzhoda in vse obnorel. Ampak, je pravil, saj vidite sami: tu so nekakšna skladišča, kaka delavnica, garaža; vse temno, žive duše ni. Vendar smo zagledali v bencinskem sodu zakurjen ogenj, na ulico povlečen hladilnik, iz katerega so prodajali pijačo, in povprašali. Kje je forró? Tukaj, v prvem nadstropju, so nam odgovorili.
Prvo nadstropje? Res v novogradnjo so vodile nekakšne zasilne stopnice, vendar… Ni kazati, da bi bilo za iz starih desk zbitimi vrati kaj drugega kot skladišče odsluženih avtodelov. Plašno smo potrkali. Eeee… oprostite, ali ni tu neka zabava? (Res, zadaj je bilo slišati glasbo.) Od kod pa vi? Eeee… iz Slovenije. Slovenija? Izvolite naprej, bodite častni gostje. 
Prišli smo na nekakšno osnovnošolsko domačo zabavo, se nam je zdelo. Večina ljudi na plesišču je bila mladoletnih, vendar je nasploh večina ljudi v Braziliji mladoletnih; sčasoma smo med njimi le razločili nekaj svojih vrstnikov in celo vrstnikov svojih staršev. Popularna kultura v teh krajih ne pozna generacijskih pregrad. 
V varčevalnih ukrepih je light show nadomeščala projekcija diapozitivov na kuhinjsko rjuho, izmenjevale so se slike iz družinskih albumov in portreti okoliških psov, osvetljavo pa so pestile še sveče, prižgane na odprtih oknih, najbolj zdrav način v Braziliji vsepovsod prisotnega air condition terorja. Hitro smo si opomogli od kulturnega šoka, da je mogoče narediti tako dobro vzdušje le z domiselnimi nizkoproračunskimi prijemi; kako drugače od diskotek ob turističnih zbirališčih, kjer je obiskovalcu poglavitna zabava poskus ločevanja profesionalk od amaterk! Ne, tu ni bilo seksualnega izkoriščanja človeka po človeku; čutnost je bila v zraku, zato na voljo vsem, a nihče je ni mogel prijeti in obdržati zase.
In glasba! Bil sem na štirih koncertih Gilberta Gila (in če ste proti popu, tudi Egberta Gismontija), brazilske zvoke poslušal po dolgem in počez, ampak take godbe še ne. Štirje paglavci, najstarejši jih je imel blizu sedemnajst, s harmoniko, kitaro, trianglom, bongosi in zlasti božanskim večglasnim petjem so godli tako, da se je čas ustavil. Življenje je res kruto, nikoli jih ne boste slišali, ne na Drugi godbi, ne na poletnem festivalu, ne na kakem nosilcu zvoka, kaseti, cedeju, zgoščenki, vinilki, zapečenki, ploščku, kompaktnici… 
In kako se je plesalo! Priložnostni in stalno spreminjajoči se parčki so se lebde verižili po plesišču, no, ni bilo vse perfektno, tudi na nogo je kdo komu stopil, a vseeno je bilo podobno molitvi za popolnost, klicanju bogov plodnosti in izobilja. Osnovnošolke so se ponujale, da tudi mene naučijo nekaj osnovnih korakov - forró je ples, kjer ni emancipacije, moški vodi - in dedki so spodbudno prikimavali, ko so se sukali z njihovimi sošolkami. Malce sem poskusil, toliko, da lahko rečem: bil sem zraven. Biti zraven - to je najboljše, kar se lahko zgodi. In zato se noben posnetek koncertu ne približa dovolj.

Sobota, 8. marca

Občutek krivde pri pripravi kosila, ko olivnemu olju, ki čaka na ribe, dodam še rezino masla. Pisanje Dušana Kebra s teh strani je pred leti krepko učinkovalo na naše kuhinjske rituale. Pri mleku se skušam držati 0.5 odstotka in grem kvečjemu do 1.6, vseeno pa me, malce stisne časotožje, ko gledam kako v plastično stekleničko retrogradno pospravljeno polnomastno mleko ali se (z občutkom krivde, seveda!) spomnim, kako sem šarmiral znance z bengalskim karijem, nastalim na polovici maslenega zavitka. Zdaj so drugi časi.
Družinska kulinarika se zelo cepi, mleko imamo seveda v hladilniku v več različnih stopnjah mastnosti, pa tudi pri kuskusu se moram potruditi: dodatke datljev, suhih sliv, mandljev in rozin bi si vsak razporedil drugače. Stvari, ki jih uživamo, si ne izbiramo samo po okusu. V pregovoru you are what you eat (si, kar ješ) je tudi identitetna, ne le snovna resnica.
Izbira hrane je načelno opredeljevanje. Načela pa nam oblikuje okolje. Ker sva Brina od rojstva naprej z Natašo vodila s sabo po različnih kontinentih na zelo različne obede, kjer prave izbire ni bilo, se je navadil jesti vse. V vrtcu se še ni zavedel svojih potrošniških pravic in še zmeraj ni izbiral. Zdaj pa je drugače. Brez pravice do zavračanja te ni.
Deni z Madžarske pošilja skene ocen madžarskega prevoda Menjav kož in, pri tem jeziku še posebej praktično, kratke povzetke v slovenščini. Domače odmeve človek z nekaj izkušnjami z literarnega bojišča lahko skorajda predvidi; tuji so bolj nepričakovani in zato zanimivejši. V starih časih je bil avtor, ki so mu prevedli kako knjigo, kar pa se povečini ni dogajalo, scela prepuščen dobri volji in energiji založnika, če je hotel priti do povratnih informacij. Če je založnik zbiral odmeve, so morda prišli še do avtorja. Zdaj ti objavljene ocene po elektronski pošti lahko nemudoma priskrbijo prijatelji, vrsto jih najdeš na internetu ali pa komentarje k prebranemu pošiljajo bralci kar sami. Zagnali so kak iskalnik, prišli do prave domače strani in s tem tudi do naslova. Lažje je izvedeti in izraziti mnenje. Svet se je zmanjšal.
Zvečer Naqoyqatsi, nov film Godfreyja Reggia. Hudo razočaranje. Dobro, že po verjetnostnem računu ne more biti drugače, zadnje čase sem v kinu srečal same zelo dobre filme. Govori z njo: briljantno. Rezervni deli: zelo solidno. (In za slovenski film nimamo več blažjih meril, v nekaj letih nas je razvadil.) Nepovratno: film, ki ti lahko spremeni življenje. Zdaj pa takle skrajno naivni upor tehnologiji, ki pred nas niza vrtiljak blagovnih znamk Zahoda, eno za drugo, obdelan z garažnimi video učinki, in nemara pričakuje, da se nam bo zadeva zagnusila sama po sebi. Pa se nekako bolj kot predstavljeno človeku upre način predstavitve. Ljudje odhajajo iz dvorane precej bolj kot ob znamenitih dveh prizorih Nepovratnega.
Morda sem razočaran zato, ker sem tudi sam žrtev zaupanja blagovni znamki. Reggiova prejšnja filma, zlasti Koyaanisqatsi in tudi Powaqqatsi, še zmeraj uživam podobno, kot nekateri po težkem dnevu skadijo travni zvitek ali spijejo kozarec viskija. Pred spanjem se velikokrat, in tudi danes, da popravim okus, za nekaj minut ugreznem v počasno premikanje na ekranu, potopim v ponavljajočo se glasbo, in se pustim oblizovati temnemu jeziku noči. 

Nedelja, 9. marca

Lan se zbudi sredi noči in pravi: "Risal bi, vodo labim, copic labim, barve labim." Ne odneha, dokler ne odgodrnjam v kuhinjo in mu pripravim zaželjeno. Težko je živeti z nebrzdanim umetnikom! 
Seveda hodimo na nedeljske izlete, smo povprečna meščanska družina ali nismo? 
Na jug tokrat po neobičajni poti: že pri Logatcu z avtoceste, nato prvič v življenju (je to mogoče?) do Ajdovščine "od znotraj", čez Podkraj in Col. Ne samo v Sloveniji, ampak na celem svetu toliko zanimivih krajev, kjer ne bom niti kave spil, me vsakič, kadar je treba, znova prepriča, da svet ni tako majhen, kot se zdi ob priklapljanju na internet, temveč takoj, ko vanj stopiš zares, neskončno prevelik za tistih nekaj življenj, kar jih imamo. 
Proti zahodu samo do Vrtovina. Zanimiv spomenik žrtvam vojne, ki so ga pod vodstvom Marka Pogačnika vaščani sestavili iz kamnitih podbojev zaradi vojne zapuščenih hiš; redko sem videl tovrstne pomnike, ki bi se tako spojili z okoljem, zanesljivo tudi zato, ker so ga ljudje vzeli za svojega.
Nato obrat, v Cesti s ceste, zelo prijetno kosilo (zunaj sedimo, že to je užitek, pa tudi hrana primakne svoje) v Vipavskem križu, kraju Janeza Svetokriškega, prvega slovenskega naratologa, nato po bližnjicah v Štanjel in Tupelče, tam nekaj sedenja na travi. Prav smešen pomladen občutek, ko pa s seboj vozimo še smučarsko opremo in drsalke - sicer pa bi jo lahko nedaleč od Cola tudi uporabili. Obstaja možnost izbire. To je važno: izbira.
Najdražja tržnokomunikacijska akcija v zgodovini Slovenije se nadaljuje. 
Tuji marketinški izvedenci so v njej bolj spretni, prihajajo na obisk in govorijo, kako je NATO v krizi in da bi potreboval novih energij, ki bi ga prerodile. Hočejo ustvariti vtis, da mnenje šteje, opazili so, da je minil čas zaprtih "vzemite ali pustite" paketov. (Da so nekateri vzeli te nastope zelo resno, dokazuje takojšnji odziv mnenj z ulice: za Slovenijo bi bilo najbolje, če bi bil na referendumu en glas več za kot proti vstopu v NATO - tako bi pokazali, da je zadeva zrela za spremembe, hkrati pa si ne bi nakopali težav ob nevstopu. Slovenija kot moralna avtoriteta in pobudnica sprememb znotraj sistema? Očitno nacionalna samozavest narašča. Hm, še boljša promocija vstopa bi bil obračun Severnoatlantskega pakta s svojo militantno članico, naj ne rine v vojno, zlepa ali zgrda!) 
Domači natotržniki so bolj neposredni. Manj domiselni opozarjajo, da ni druge izbire kot pristopiti, bolj podjetni članstvo predstavljajo kot veliko možnost za razcvet naše vojaške industrije in kot obljubo, da bomo naslednjo vojno dobili, kot se spodobi, z orožjem, ne pa z besedami. Težko je reči, ali gre v bistvu za spretno zakrite protinatovce ali pa tudi oni berejo bojevite internetne forume in Slovencev ne vidijo več kot prehlajeni predmet zgodovine, kot jih je okrcal pesnik, temveč kot del njenega kremenitega kolesja, ki že željno čaka, da se vključi v prihodnje vojne. 

Ponedeljek, 10. marca

Prvi, ki ga srečam, ko pričnem kolesariti v službo, je Andrej Blatnik, in na kratko se pogovoriva o neprispelih honorarjih, preglednicah za dohodninsko napoved in podobnih aktualnih rečeh. Ne, ne gre za razcepljenost med zasebnim in družbenim, za dva Andreja Blatnika v eni osebi, enega, ki mora zaslužiti za življenje, in drugega, ki se ne meni za nizkotni denar in razmišlja samo o tem, kako bi ustvarjal! Dandanes obstaja tak razcep kar v eni osebi: tako moji kot osebi mojega soimenjaka, s katerim naju velikokrat zamenjujejo, celo toliko, da njemu včasih nakažejo moje honorarje in obratno. Žal zlasti obratno, kajti ta denar potem vračam na občasnih kavah in mu poročam, kako me hvalijo za besedila, ki jih je v Playboy, Geo in Ambient napisal on. Ob pohvalah prijazno kimam in navsezadnje priznam, da gre pravzaprav za soimenjaka. Ljudje me nejeverno gledajo, vedo, da pisatelju ne smejo vsega verjeti na besedo, in se sprašujejo, zakaj vendar zanikam sodelovanje z množičnimi mediji, saj to niti pisatelju več ne dela sramote.
Več soimenjakov poznam le po tem, da mi prijazno posredujejo elektronska pisma, ki zatavajo na nepravi naslov, in eden je predlagal, da bi bilo slejkoprej res treba pripraviti srečanje skoraj vseh, ki si delimo ime in priimek. Se veselim in upam, da bosta piknik sponzorirali tako mesarija kot pekarna istega imena! Prijave zbiramo na kateremkoli elektronskem naslovu.

Torek, 11. marca

Poštar prinese zajeten zavitek, izvoda revije Verse, ki se v izjemi, potrjujoči njeno usmerjenost k najboljšim svetovnim verzom, tokrat posveča prozi. Z Alešem Debeljakom naju doleti dobra družba, vključeni smo trije avtorji, ki ne pišemo v angleščini, in tretji je španski dobitnik mnogih literarnih nagrad, Javier Marias. Eden tistih kar številnih piscev, na katere sem ponosen, da smo jih pripeljali v slovenščino, in eden tistih ne več prav številnih piscev, ki bi z veseljem osebno spoznal, pa jih še nisem. Najbližje sva bila na madridskem knjižnem sejmu, vendar se mi je zdelo, da je v gruči občudovalk okrog njega kakšna, ki si želi srečanja bolj od mene, pa tudi ne pride zraven.
Da je svet književnosti bolj dostopen kot svet popularne kulture, lahko sklepam po okoliščinah, v katerih sem srečeval prvoligaške pisatelje. Gabriel Garcia Marquez: utrujeno vlačil kovčke po letališču. Cees Nooteboom: na poti z Dunaja v Videm prespal pri nas doma. Margaret Atwood: večerja pri skupnem znancu. Si lahko predstavljate v teh vlogah imena Mick Jagger, Madonna, David Bowie? Robert De Niro, Merly Streep, Leonardo di Caprio? Ronaldo, Zinedine Zidane, David Beckham?

Sreda, 12. marca

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je v hiši na Tomšičevi 12 pripravilo večer o Borgesu. Zdaj, ko so izbrana dela tega argentinskega pisatelja v desetih knjigah izšla, si skorajda želim, da zanj ne bi nikoli več slišal. Že res, Danilo Kiš ni pretiraval, ko je rekel, da se svetovna književnost deli na tisto pred Borgesom in tisto po njem, vendar je Borgesa bolje občudovati od daleč kot založniško slediti njegovemu labirintičnemu opusu z nasprotujočimi si različicami istega besedila, ki jih je vse proglasil za prave. V civilizirani družbi bi se takega založniškega projekta lotila strokovna ekipa, ki bi se nekaj let ukvarjala samo z njim. V Sloveniji zberemo nekaj zanesenjakov, ki ob predavateljskih, prevajalskih, privatizacijskih, prevratih, protokolarnih, pedagoških in preživetvenih prizadevanjih svoj dan raztegnejo za še nekaj ur in te predajo Borgesu. Zelo neprofitno početje. In na večeru, ki se v bližnjem lokalu prevesi v kramljanje o prevajalskih problemih od Cortazarja do Asteriksa, se nihče ne vpraša, zakaj sploh počnemo nekaj tako sprtega z našim prostim časom in finančnim stanjem. Izbrali smo sami. To skorajda zadostuje.



Andrej Blatnik, pisatelj in poslušalec