Andrej Blatnik: Dnevnik (3)

So stvari, ki jih pač ne moreš sprejeti


Četrtek, 13. marca

Tiskovka pri Gajotu. Predstavljamo dva knjižna paketa, skupaj pet knjig, skupaj 36.390 tolarjev tržne vrednosti. Nič čudnega, da knjig prodamo vse manj, v knjižnicah pa izposoja divje narašča. Tisti, ki pravijo, da knjige nikogar več ne zanimajo, bi morali kdaj priti na našo tiskovko. Prav zabavno je videti po tri, štiri obiskovalce, ki se priglasijo kot zastopniki istega medija in se potem diskretno usklajujejo, kdo ga zares zastopa in kdo lahko odnese recenzijske izvode! 
Pri Gajotu je vselej prijetno (uredniška opomba: ponavljanje! to si povedal že v prvem dnevniku!), k sreči mi ni treba na oder, od mizic poslušam, kaj bodo povedali prevajalci trenutnega polletnika (ur. opomba: neologizem? preveriti!) Modernih klasikov. Neka gospa se med predstavitvijo povsem neženirano pogovarja po mobitelu (ur. op: naveži na tisto o mobitelih iz prvega dnevnika, kako so se nam vtihotapili v intimo itd.), kakor da bi bila v svoji kuhinji (ur.o.: stereotipiziranje? ženska=kuhinja?), vendar se govorci ne splašijo. Borut Kraševec se ob predstavitvi ruskega zenbudista Viktorja Pelevina znebi ene prav budistične, reče, da ga v Rusiji nihče ne mara, ker je tako popularen, Ciril Zlobec pa učinkovito opozori na dandanes povečano aktualnost Malapartejeve Kože, in še zlasti njenega zadnjega stavka. (u.o.: povej naravnost! kaj je zadnji stavek? kdo bo zdaj zaradi tega iskal knjigo!).
Takole nekako naj bi knjižni urednik komentiral tekst, ki ga obdeluje, in ga s tem jasnil in izboljševal. Včasih to tudi res počnemo. V glavnem pa opravljamo drobna menedžerska opravila, iščemo denar za knjige, ki ne bodo ustvarile dovolj denarja v knjigarnah, izpolnjujemo obrazce, kretničarimo rokopise, kakršnekoli že, skozi lekture, oblikovanja, korekture in avtorje skozi javne nastope. Tukaj so rezultati takoj vidni: denar dobiš ali ne, knjiga izide ali ne. Kvaliteta rokopisa je že nekaj bolj nerazločnega, marsikateremu bralcu in piscu skritega. Morda opazi, da je z besedilom nekaj narobe, vendar ne opazi, kaj. Ena najbolj prizemljenih označb ukvarjanja z besedili, kar sem jih slišal, je rekla, da je urednik kot avtomehanik, le da ljudje povečini opazijo, da avto škripa in da bo torej treba k avtomehaniku. Pri pisanju je drugače.

Petek, 14. marca

Podpora vstopu v NATO se je hudo dvignila. Precej bedno, da ob vsem krčevitem trudu najboljšo reklamo naredi krogla v predsednika vlade države v prenovi.
Po daljšem času na ljubljanskih ulicah spet srečan Igor Bizjan, marsikomu bolj znan po svojih vzdevkih, zdaj naturalizirani Pirančan, sicer pa prvak v metanju trojk, ogovarjanju deklet na ulici in branju slovenske književnosti. Prav zadovoljen sem, da je Vesna k njegovi zadnji pesniški knjigi napisala tako nezadržano spremno besedo. Če ne prideš v zapise, drži tvoj sloves samo toliko, kolikor drži spomin sodobnikov. (V generacijo sodijo vsi tisti, ki še vedo eden za drugega, citira Lev Kreft Antonia Gramscija v spremni besedi k zanimivemu Skupinskemu portretu z Dušanom Pirjevcem, knjigi, ki je za spoznanje manj eruptivna od preostalih dvaindvajsetih, kolikor jih je Taras Kermauner objavil v zadnjih dveh letih, in zato prijaznejša do uporabnika.) In on je vreden ne le spomina, temveč tudi pogovora. Za začetek kritično oceni svojo pesniško zbirko, zelo redka lastnost med pišočimi! Pozna se, da poezija ni njegova primarna identiteta in da zelo veliko bere, tako da ni lažnih iluzij. Potem kot običajno izmenjava mnenja o zadnjih knjigah in o stanju na sceni nasploh. 
"Zakaj je med literati toliko pogroma proti samozaložnikom?" sprašuje. "Stalno slišim tisto, kako zoprno je, da izide dvesto pesniških knjig vsako leto. Zakaj niste zadovoljni, da pisanje ni omejeno samo na profesionalce?" 
Zadržano menim, da zato, ker se briše zavest, kaj je dobro in kaj ne; če je knjiga objavljena, mora biti že dobra, menijo številni, ki niso opazili, da zdaj soobstaja vse in da nič ne pomeni kaj dosti. Vendar moram pritrditi tudi njegovemu argumentu: za avtorja njegova knjiga ni del nepregledne množice izdanih, temveč ena, edinstvena in neponovljiva. Ukvarjanje s praktično psihoterapijo daje njegovim pogledom drugačen, širši pogled, kot ga slišim od kolegov. 
Zvečer poslušanje cedeja z izjemnim koncertom Saete, februarja 1979. V tistem času sem spremljal bolj Pankrte. Še dobro, da so slabih dvajset let kasneje zadevo izdali. Koliko zanimivih stvari bo pozabljenih? Bomo o posnetkih legende slovenske glasbe, skupine Salamander, poslušali tako kot o drugem delu Aristotelove Poetike, ali se bodo kdaj znašli na kakem uradnem nosilcu zvoka? Če ne prideš nanje, drži tvoj sloves samo toliko, kolikor drži spomin sodobnikov… in malo dalj.


Sobota, 15. marca

Na tržnico, seveda. Kadarkoli pridem v novo mesto, skušam obiskati vse tipe tržnic (splošno, cvetlično, tekstilno, bolšjo in tako dalje) in kako diskoteko, tržnica je pač od živih koncev mesta tisti, ki je najbolj zapisan tradiciji, diskoteka modernosti. Slednjo navado sicer opuščam, v veliko večino diskotek ne sodim več, nemara bi me gledali kot preskrbnega očka, ki je prišel po svojo ponočnjaško hčerko, in to ne ustvarja sproščenega vzdušja.. 
Slabost (ali pa prednost, odvisno od razpoloženja) domače tržnice v primerjavi s tujimi je ta, da na njej, zlasti ob sobotah, ne spoznavaš toliko novega kot preverjaš staro: ne gre namreč drugače, kot da razen četrt kile rukole, nekaj malega motovilca in radiča, dveh kil jabolk, šopa banan in košarice jagod človek sreča tudi večino znanih, ki jih že celo leto ni. Ob vsakem srečanju se mešata veselje ob priložnosti za druženje in skrb, ker še tako kratek klepet zavira predvideni načrt dneva: treba je pokupiti želeno, preden zmanjka, in potem iz nabirka sestaviti še nekakšno kosilo, ki mu sledijo naslednje razvedrilne obveznosti! 
V Večeru pismo uslužbenke mariborske potujoče knjižnice, kako mora seznanjati svoje dolgoletne odjemalce, da knjižnica zaradi občinskega varčevanja ne bo več prihajala v njihove kraje. Meni se sicer zdi prav pretresljivo, ampak najbrž bo večina krajevnih politikov zadovoljna s to proračunsko prerazporeditvijo, založniki pa tako radi nergajo, kako jim knjižnice s svojo dobro ponudbo samo krivično odžirajo kupce. Berejo tudi taki, ki ne morejo biti kupci, ki morajo mesec preživeti z denarjem, potrebnim za nakup knjig iz prvega četrtkovega odstavka. A taki tržno niso zanimivi in nimajo javnega glasu.
Ana naju povabi na večerjo, posvečeno novinarki Die Welta, ki piše članek o predreferendumski Sloveniji. Omizje je dokaj uravnoteženo, od antinatovca prek pisatelja do kariernih diplomatk, novinarki pa se zdi zlasti odlično, da lahko poljudno klepeta z nekdanjim zunanjim ministrom. Prav fino, da so vsi zgovorni in tako lahko v glavnem molčim in poslušam usklajevanje mnenj o slovenski politiki, razmerju med FDV in Filozofsko fakulteto, vplivu hrvaške zaplembe ribiških ladij in srbskega atentata na referendum in, sploh ne nazadnje, kako Judita in Borut v medsebojnem klepetu preklapljata iz ljubljanske slovenščine v žmohtno prekmurščino. 
Tujo kolegico zanima, kako je pri nas s toleranco do tujcev in drugačnosti. Omenjamo težave z mošejo, majhno kulturno pretočnost in podobno, a že Anini slastni vzhodnjaški prigrizki kažejo drugačno podobo. Ker jo kasneje Borut odpelje na Metelkovo, se bo lahko o soobstoju različnosti prepričala sama. Lahko pa bi odšla z nama v Alamut, lokal, poimenovan po letos nemara največkrat omenjenem slovenskem romanu. Čakamo še na lokale Hlapci, Galjot, Prišleki… morda v bližini prihodnjih vojaških oporišč, da bomo prispevali nekaj domačega duha? (Malce cinično, ne rečem, da ne. Taki časi so.) 
V Alamutu bi tudi videla kaj na to temo: mešano arabsko, afriško in slovensko druščino, ki se izraža s telesi ob ritmih Rachida Tahe, Femija Kutija in Sama Mangwane. Tam je tudi nekajdnevna povratnica iz Oxforda Sonja Porle, ki je prišla pripravljat materiale, s katerimi bo zastopala Slovenijo na knjižnem sejmu v Pragi. Zanesljivo znak, da se slovenski literarni kanon širi. 

Nedelja, 16. marca

Pohod na Šmarno Goro (na katerem človek sreča tudi večino znanih, ki jih že celo leto ni…) krepko upočasni Lan, ki hoče pot opraviti sam. Seveda je vsaka korenina vredna postanka in natančnega ogleda, zato za vzpon porabimo slabo uro. Brin se požene naprej, nato se vrne in ogorčeno protestira: "Ste vi trije planinci ali voda, ki teče v hrib?" Hm. Planinci zagotovo nismo. Ko Lana končno zbašem v nahrbtnik in na rame, z vsakim korakom bolj ugotavljam, kako je tista kondicija, ki sem si jo nabral pred petindvajsetimi leti, ko sem še vsak dan nekaj ur igral nogomet, dokončno pošla. 
Na srečanje s prijatelji na vrhu seveda krepko zamudimo, se okrepčamo s prinešenimi zalogami in se spustimo v mestoma prav dramatičen pogovor: je človeku sploh mogoče pridobiti veliko denarja, ne da bi s tem koga tako ali drugače oškodoval? Biti bogat in ohraniti čisto vest? Čeprav je debata že po definiciji bolj načelna, z bogastvom pač nimamo izkušenj in si jih najbrž tudi ne bomo pridobili, se malce splašimo, ko postane preosebna, in skušamo jo vsaj za silo galantno zvijugati drugam. 
Živimo v zapletenem času: po eni plati je v nas silna želja po razgaljanju, tekma, kdo bo pokazal več, vsi se hočejo slikati za trač strani, vsi z veseljem pišemo javne dnevnike in v njih, zavestno ali ne, gradimo svojo samopodobo za splošni ogled, svojim številnim dobrim lastnostim za večjo verodostojnost primešamo še nekaj slabih, seveda ne preveč radikalnih, saj slabo ostane v spominu precej dalj. Hkrati ko se tako nezadržno razgaljamo, pa je tudi z najbližjimi težko do konca odkrito in neprizanesljivo spregovoriti o zares pomembnih rečeh. In tako se različna mnenja spopadajo kar v vsakem od nas, kakor ob današnjem stanju literarne kritike analizira Dražen Dragojević v AirBeletrini. Odlična podlaga za tisto psihoanalitično svarilo: boj se svojega bližnjega kakor samega sebe!
Zvečer predelani Solaris, spet je treba v Kolosej. Obisk Koloseja vselej razumem kot nekakšno antropološko pustolovščino, kot prikaz moči potrošne kulture, ki ga je treba pač preživeti, če hočeš potem uživati v vsebini (filma). (Kako drugače od mladostnih izkušenj, ko smo na interrail potovanjih zahajali v McDonaldse po Evropi zaradi njihove podobe, ne zaradi hrane, seveda, in se čudili, kaj imajo v kapitalizmu! Spektakelska funkcija je pretehtala nad neuporabnostjo kulinarične ponudbe.) Spadam v generacijo, ki je premlada, da bi imela kaj resnega proti popularni kulturi, in prestara, da bi se ji lahko zaupljivo prepustila. 
Kolosej kot prvi slovenski mnogokino pa je krepko preoblikoval način uporabe filmov. Včasih si šel gledat točno določen film, če kart ni bilo, si šel pač kam drugam, redkeje na drug konec mesta v drug kino. Zdaj greš, če je tvoja prva izbira razprodana, pogledat pač kak drug film. Odločil si se za obisk kina, ne filma. Enako kakor v trgovini, če ni tvojega priljubljenega jogurta, ponavadi izbereš kakega drugega. In tako ni nenavadno, da v vrsto prisede kdo, ki je nedvomno zašel na zase napačen film, in se kratkočasi z lastnimi pripombami. Mojo projekcijo Solarisa pa še bolj od duhovičenja moti spomin na svetlobna leta oddaljeni Solaris Andreja Tarkovskega. 


Ponedeljek, 17. marca

Takoj navsezgodaj v službi panika: smo tokrat navsezadnje le naredili katastrofalno napako in spregledali fantastično avtorico? Tudi Zdravko je namreč v branje dobil rokopis Slovenke, ki je zdaj v Londonu izdala najuspešnico, pa ga je zavrnil. Vendar založniško vznemirjenje pogasi že nagel ogled celostranskega članka v Književnih listih, skepso pa potrdi nekaj klikov po internetu. Avtorica je sklenila z založbo Minerva nadvse ugodno pogodbo, celih 15% od prodanega izvoda gre njej, za take odstotke bi si prste obliznila celo Stephen King in John Grisham… Seveda je do ugodnih odstotkov prišla tako, da je najprej plačala tisk vseh natisnjenih izvodov in še dober priboljšek založbi. Po pisanju poročevalca "ugledna založba" je namreč najbolj razvpit otoški vanity publisher, torej založnik, ki knjigo v nekaj izvodih natisne, če zadevo krepko (pre)plačate. A izdali ste knjigo. 
In ker vsaka knjiga, ki dobi britansko različico knjižnične katalogizacije, sama od sebe pride prek centralnega registra tudi v Amazonovo elektronsko knjigarno, avtorica lahko kupi knjigo vsaj po tej poti, saj ji obljubljenih tridesetih izvodov založba ni poslala - očitno so bile pred strojem za tisk na zahtevo, ki lahko tiska knjige v enem izvodu in ne le v vsaj nekaj stotih, kot je v navadi v tradicionalnejših tiskarnah, predolge vrste neučakanih avtorjev! In potem do končnega navdušenja pripelje le še drobna bralna napaka: namreč ta, da si zapis na Amazonovi strani, poimenovan Sales Rank, s številko 3.270.000 razložite kot toliko prodanih izvodov. V resnici označuje mesto te knjige na Amazonovi prodajni lestvici. Knjiga s Sales Rank 1 torej ni prodana v enem izvodu, temveč je najbolj prodajana, in obratno. 
Ob sočutju z nesrečno naivno investitorko občutimo tudi nekaj zadovoljstva, da je knjiga tudi danes, v digitalni dobi, še objekt želje. Včasih neutolažljive, slepe želje. Kako škoda, da ni res! Kako bi se tudi slovenski bralci zanimali za uspešnico, ki jo je že priznal svet! 
Oglasi se Jože Pirjevec, ki čaka na izid slovenske različice svoje monumentalne Zgodovine jugoslovanskih vojn. Med drugim izmenjava poglede na pismenost današnjih študentov. Vsaj humanistom je pisana beseda osnovno delovno orodje, vendar ga velika večina uporablja precej nenatančno. Profesor Pirjevec, ki dobro pozna tuje standarde, pripomni, da bo konkurenčnost slovenskega spisja na evropskem znanstvenem trgu ob taki usposobljenosti šibka. 
V začetku devetdesetih je nekaj časa kazalo, da bomo tudi pri nas pisanje pričeli razumevati (tudi) kot veščino. Nekaj sem prispeval k temu, uredil sem priročnik Šola kreativnega pisanja, zelo naglo sta bila razprodana dva natisa v zglednih nakladah. Tečaji kreativnega pisanja so poganjali na raznih koncih in podobno kot v Ameriki so jih vodili tudi ljudje, ki niso napisali še nič objavljivega. Ko bi morala te zadeve spraviti pod svojo streho tudi Univerza, pa se je zaustavilo. Dobivamo nove univerze, vznikajo novi oddelki za slovenistiko, morda se bo kaj premaknilo tudi pri pismenosti. Bomo videli. Vsakič, ko bomo kaj prebrali.


Torek, 18. marca

Bushev govor. Nič nepričakovanega. Ljudski pristop, uporaba besede "zlo" za nasprotno stran v spopadu in "prijatelji" za zaveznike. Najresnejši spodrsljaj njegovih piscev je ta, da v nagovoru poštenemu arabskemu ljudstvu na prvo mesto postavi apel, naj ne uničujejo naftnih vrtin, šele na drugo, naj ne uporabljajo orožja za ubijanje. Morda pa so ocenili, da so dandanes prioritete tako razporejene pri sleherniku. Vojna torej bo, vprašanje je le še, kakšna.
Nataša odhaja na svetovno konferenco afrikanistov. Ker je ta v arabski državi, so ameriški organizatorji vse do zadnjega v rokavu držali rezervno možnost, srečanje v varnejših nedrih Združenih držav. In se končno odločili, da bo najbrž varno kljub vsemu, kar se zadnje čase dogaja v ameriškoarabskih bilateralnih stikih. Hm. Kaže, da bodo imele debate o postkolonializmu precej aktualne osvetlitve. Oglasi se s frankfurtskega letališča. "Vse prazno." Očitno je bilo precej odpovedi v zadnjem hipu.
Richard Flanagan prileti iz Londona v Ljubljano. Za njim je srečanje s kraljico, zdaj ga čaka še večerja s slovenskimi pisatelji. Pestra družba: Barbara Korun, Lela B. Njatin, Maja Vidmar, Evald Flisar, Iztok Osojnik, Bert Pribac. Skoraj izenačenost med moškimi in ženskami, kar nikakor ne odseva pravega stanja v slovenski književnosti, precej pa pripomore, da se pogovor ne vrača vedno znova k mnenjem o komunistični represiji in postkomunistični depresiji, kakor je pri sprejemanju tujih gostov skorajda običajno. 
Ravno toliko še pustim sinova v prijaznem Bredinem varstvu, da si nanagloma ogledam dražbo spominkov iz Iraka, ki jo na Metelkovi pripravlja živi ščitnik in, ne le po lastnih besedah, vojni dobičkar Moro. Njegove dražbe so najboljše pokončne komedije, kar jih poznam. Dokler človek zna na svoje delovanje gledati s humorno distanco, je svet še mogoče spremeniti. Ko pa ne vidiš več drugega kot svoj prav, se začnejo težave. 
Sredi noči me zbudi mobilno sporočilo. "Ko pride do napada na Irak brez dovoljenja Združenih narodov, bojkotirajte ameriške izdelke." No, če bi se to prijelo dovolj na široko, bi se vojna hitro končala, saj nobena stran ne bi mogla vzeti kaj dosti orožja v roke.


Sreda, 19. marca

Od časa do časa pogled na katerega od televizijskih programov, na prenos katerega od političnih prerekanj. Zelo podobno tistemu, ko se v zombijevskih filmih znanstveniki menijo, kaj neki se dogaja, medtem ko je zunaj masaker.
Flanaganov bralni večer v Klubu Cankarjevega doma, po katerem zdaj že skoraj stalna ekipa, okrepljena z Vladom Kreslinom, konča pri Gajotu, tam je vselej prijetno (hm, nekam znano zveni! se vse ponavlja?), je kljub pestremu dogajanju zgledno obiskan. Celo nekaj knjig prodamo. Lela navede zanimivost, ki jo je po elektronski pošti iz Avstralije poslal Jože Žohar: da je Flanagan zavrnil zelo bogato literarno nagrado zato, ker jo je sponzorirala družba, ki brez usmiljenja predeluje pragozd v toaletni papir. Richard zelo preprosto razloži zadevo: "So stvari, ki jih pač ne moreš sprejeti." 



Andrej Blatnik, pisatelj in predavatelj kreativnega pisanja na Fakulteti za humanistične študije