Andrej Blatnik: Dnevnik (4)

Da oblast ne bo več nikogar last

Četrtek, 20. marca

Tiskovka v Cankarjevem domu pod veščim in odločnim vodstvom Mitje Rotovnika predstavlja prihajajoči kulturni ciklus Avstralska pomlad. Njegova ekipa je pravilno ugotovila, da se državno načrtovana kulturna sodelovanja zadnja leta ozirajo pretežno v države, ki trenutno predsedujejo Evropski uniji, kot da bi se svet tam končal, in zasnovala serijo, ki bo pogledala prek evropskih meja. Velikokrat si meje hitimo začrtovat kar sami, čim bližje krajem, ki jih poznamo, in si mrmramo: toliko se da, naprej pa ni mogoče… Kako je že rekel Fran Levstik, ko je prišel od Litije do Čadeža? Da ni mož, kdor ni videl tujih dežel? Ali da cagav fant še ni pri fejst punci spal? Treba bo pogledati v Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev! Ta pogled bo dolg, kajti elektronske izdaje še ni videti.
Nagel sprehod mimo demonstracij pred ameriško ambasado. Na ogled je tudi obsežna demonstracija represivnih aparatov države. V zaledju se pogovarjam z izkušenimi protestniki svoje generacije, ki v današnji akciji pogrešajo urnik, organizacijo, hierarhijo, strukturiranje, cilje. Brez teh reči, reče nekdo, je to boj brez upa zmage. Ampak zmage v besednjaku tega protesta tako ni, še več, to je boj proti zmagi. Moč kaže ena stran, druga odpor do moči. Če bi tudi protestniki stavili na moč, mu ugovarjamo, bodo kmalu potrebovali proračun, reklame, generalštab, vojsko, vlado in tako dalje. In bi nastala stranka drugačnega globalizma oziroma stranka mirovništva in se pognala v politične boje po ustvarjenih pravilih igre. Ali ni bolje, odplovejo naše kavarniške debate brez kavarne še naprej, da bi imeli obe skrajnosti, ki sta zdaj na isti ulici, totalitarizem in anarhijo, kar stalno v istem sistemu, kakor ju imamo povečini tudi vsi v isti osebi - v sebi? Ne bi bilo tako bolje, notranji spori in spopadi bi gnali zadevo naprej? Mešani občutki: krivda, ker v krvavoresnem položaju sprožamo nekakšne neprizemljene miselne vijuge, in olajšanje, ker se kljub položaju zmoremo šaliti, celo na svoj račun.
Zvečer televizijski pogovor o Iraku, ki kmalu pride do vprašanja, kako bo vojna vplivala na cene bencina v Sloveniji. To je pač realni domet domačih skrbi. Irak je daleč, bencinska črpalka pa blizu. 

Petek, 21. marca

Navsezgodaj pregled dnevnih novic na internetu, zadnje čase ne gre drugače. Zgodovina se ponavlja kot farsa: Evo so najprej vrgli iz Iraka, nakar, dobesedno, še iz varovanega območja pred ambasado. Za mirovnike je v današnjem svetu toliko prostora kot za mir: izboriti si ga je treba. Dobrodošli v Oksimoronijo. 
Iz Kaira vesti o brutalnih obračunih policije z demonstranti okrog ameriške ambasade, nekaj stotinah ranjenih. Nataša iz Aleksandrije pošilja spokojna mobilna sporočila, celo njena konferenca kar poteka, čeprav se je obisk razpolovil. Najbrž ne bi javila, tudi če bi bilo res kaj narobe, ampak vseeno je počutje boljše, če vsakih nekaj ur sporoči, da je vse v redu. 
Samo Kuščer z megafonom na Prešernovem spomeniku: protest Ljubljanske kolesarske mreže proti vzpenjači. Velikokrat pomislim, da je življenje prekratko, da bi spreminjal reči, ki se mi zdijo narobe. Tako misli večina ljudi, zato se premalo reči spremeni in zato spoštujem tiste, ki ravnajo drugače, recimo Sama Kuščerja, ki se sistematično in vztrajno spoprijema z mestnimi oblastmi za več prostora za kolesarje v mestu. A spet je tu ta večni dvom! Bi njegovo prizadevanje enako občudoval, če ne bi tudi sam kolesaril tako poleti kot pozimi, v še tako nemogočih razmerah? Bi se mi, če bi njegovo pisanje in delovanje spremljal iz avtomobila, zdelo pretirano, donkihotsko?
Na današnji svetovni dan poezije KUD Franceta Prešerna prireja že tradicionalno odprto pesniško branje. Na odru se niza dokaz za dokazom, da mora biti umetnost živa, če hoče živeti. Žlahtnemu modernizmu Daneta Zajca poda roko alpska poskočnica. Vse lege poezije je slišati eno ob drugi, nobena druge ne moti. Kako drugače od vsakdanjega življenja! Dražen spretno povezuje, poudari zvezdo prejšnjih branj Janeza Ramoveša, komentarje barva s pozitivnim cinizmom. Večer v poznih urah zaključi Gal Gjurin s hkratnim igranjem na trobento in kontrabas; maloprej je bral poezijo. Nekakšna odrska metafora današnjega življenja na mnogih ravneh, pretočne, razpršene identitete. Aforistična filozofija nas opozarja, da so se včasih misleči ljudje spraševali: "Kako naj si razlagam svet, v katerem sem? In kaj sem v tem svetu?" Zdaj so se vprašanja zapletla: "V katerem svetu sem? Kaj je treba početi tukaj? Kateri mojih jazov naj to počne?"
Prijazen glas me obvesti, da mi ključavnica leži na tleh ob kolesu. Kaj? Moja varnostna zadeva, težka dve kili, za katero sem dal devet tisočakov in je vredna več od bicikla, je razpadla? Malce si jo ogledam in vidim, da ne brez tuje pomoči. Vendar je kolo še tu. Čista demonstracija moči brez materialnega izplena? Še dobro, ne bi zdaj, po sedmih urah poezije, pešačil do doma, pospremljen z občutkom ponižanja ob razlastitvi. Precej boljši je prijetni občutek gibalne svobode.

Sobota, 22. marca

Sije krasno sonce, dan kot nalašč za izlet, vendar je ob dvanajstih napovedan protest proti vojnemu molku. Kaj zdaj? Izbiranje je precejšnje razkošje: večina ljudi, ki gre na ceste, možnosti izbire nima, mi pa se odločamo glede na vreme, počutje in prosti čas. Gre za resen protest, za salonsko revolucijo ali za intelektualce, ki zakopani v mehko posteljo sanjajo otroške naivne sanje o novem boljšem svetu, kakor je disidente v času socializma označil Danilo Kiš? 
Kot formalni demokrat otrokoma razložim, kako in kaj. Tudi še ne triletnega Lana z Natašo vprašava za mnenje, čeprav ga velikokrat ne upoštevava. Obnašava se podobno, kot Jurij Gustinčič opisuje prihodnost slovenskih združevalnih postopkov: otroci so pri večerji res lahko pri mizi, vendar se pomembne reči pogovori potem, ko gredo otroci spat. 
Brin je zelo odločen. "Na izlet gremo lahko kadarkoli, vojna pa je zdaj," reče.
Tudi Lan si v ponudbi za ta dan začuda izbere demonstracije, zdi se mi, da zato, ker je beseda nova, za izlet je že slišal, in zanima ga, kaj se skriva za njo. To nemara zanima še marsikoga in informacije se nabirajo na različne načine. V tako pestro druščino, kot se od poldneva dalje nabira na Kongresnem trgu, je v Sloveniji težko vstopiti, ljudje se razslojujejo po stanovski pripadnosti, po premoženjskih plasteh, po političnih prepričanjih, pretočnost med temi skorajda zaključenimi skupinami je skromna. Tu pa je hkrati z anarhističnimi skupinami, mladino, starši, ki spremljajo svoje otroke, in otroci, ki spremljajo svoje starše, mogoče videti vrsto univerzitetnih profesorjev, estradnikov, umetnikov. Kasneje bodo vsi mediji poročali, da je bilo tudi veliko znanih obrazov, in spraševali znane obraze, kaj mislijo. Če nisi znan, te redko vprašajo, kaj misliš. 
Brin je postal odločen mirovnik, sprašuje me, zakaj so Američani za vojno.
Razlagam mu, da ne vsi, da so celo vsi Američani, kar jih poznam, proti vojni, in vpraša, zakaj je potem sploh vojna. Težko vprašanje; tisto, kako nastane človek, smo rešili zlahka. Obratno pa je precej težje. Naj mu govorim o realpolitiki, posredovanju demokracije, včasih tudi z orožjem, o naftni in geopolitični situaciji? Mislim, da se bomo k tej temi še vračali.
Demonstracije so mirne, policijsko spremstvo vsaj zame, ki sem videl, kako so varnostniki enega najuspešnejših slovenskih podjetij zlomili roko svojemu častnemu gostu, ki se ni obnašal v skladu z njihovimi pričakovanji o častnih gostih, strokovno ustrezno. Čeprav nič ne kaže na zaplete, se mi z otroškimi vozički držimo bolj zadaj in ob strani in se med seboj opravičujemo tudi z ne čisto izmišljenim strahom pred izkoriščanjem otrok v politične namene. 
Megafonski govor mobilne kolaterale je zelo dober, visoko pismen. Literarni žanr manifesta ima precej čustvenega naboja in čeprav je zadnje čase nekoliko zanemarjen, ta primerek zanesljivo vrača upanje v zvrst. In vsaj en stavek bi na realpolitiko lahko učinkoval kot bomba. "Oblast nas ne zanima." Kaj narediti s tem? Kako misliti o nekom, ki razmišlja na tak način? To je rušenje temeljev sveta! Svet vendar temelji na oblasti! Koliko reči se zgodi le zaradi slasti oblasti! V politiki, poslu, erotiki, kulturi… Vsepovsod. In zdaj teh ljudi oblast ne zanima! Kam bo šel svet? Pa še z besedilom slovenske himne je ta reč v nasprotju, saj veste: da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last! Zdaj pa se nenadoma oblast in čast postavita tako daleč narazen, pravzaprav kar nasproti! Da čast ni več povezana z oblastjo? Zakaj so se potem borili?
Popoldne pot k staršem na Kodeljevo. Običajna skupna nedeljska kosila (pred katerimi sem vselej občudoval vztrajnost slovenske protopankerske scene, ki že dvajset let ob nedeljah popoldne pred našo hišo igra nogomet!) smo v zadnjem času zamenjali za bliskovite obiske z naglo izmenjavo novic o zdravju in načrtov za prihodnost. Mama je na zadnji poledici padla in si zlomila roko. Devet ur na urgenci, precej podobnih primerov. Kar dvojno se je izkazalo, da v nesreči nikoli nisi sam: neznani mimoidoči sta ji po padcu pomagali in ko je kasneje na kraju padca izobesila listek, naj se oglasita, da bi se jima malo bolj zbrano zahvalila, se je namesto njiju oglasila ženska, ki je na istem kraju padla nekaj ur kasneje in enako končala na urgenci z zlomom. 
Tokrat imamo konkretnejše opravilo, dohodninske izračune. Še dobro, da jih je računalniško programje krepko poenostavilo, kajti nenehno mi zvoni telefon. Začasno samohranilski starši skušamo otrokom po skupnem kosilu prirediti še skupen večer, vendar se v zapleteni aritmetiki obveznosti predamo in druženje prestavimo na nedoločen 'naslednjič'.

Nedelja, 23. marca

Mesto je mirno. Približno tako kot v istoimenskem fenomenalnem francoskem filmu, kjer se pod površjem miru skrivajo vsemogoče napetosti. In že na Brniku pričakujemo Natašo, vsi ostali v čakalnici pa nov rekord na planiški skakalnici: edini smo, ki ne gledamo proti televizorju.
Lan se je ves čas pretvarjal, kako ravnodušen je ob Natašinem odhodu, ko pa jo spet zagleda, se ne more več zadrževati, plane ji v objem in se smeji na ves glas. Dobro voljo upraviči še njena dostava orientalskih slaščic in šopka sveže mete, ki jo v različnih odmerkih tlačiva v čajne kozarce še vse popoldne.
Izidi referendumov pričakovani. Morda zato v mestu, če ne štejemo proslav poklicnih politikov in njihovih klubov občudovalcev, ni kake posebne vznesenosti, kakršna je nemudoma sledila uspelemu plebiscitu? Ampak saj menda nihče resen ni mogel pričakovati, da plebiscit ne bi uspel! Morda pa je vstop v EU in NATO za večino Slovencev tako samoumeven, da ga niso proslavili, za številne celo tako samoumeven, da niso izrekli niti svojega glasu za ali proti?

Ponedeljek, 24. marca

Cel dopoldan neki živčni sestanki, katerih smisla ne doumem, zdi se mi, da tudi nihče drug udeležen ne. Navsezadnje tudi jaz malce zamenjam kožo in spregovorim ostreje od svoje narave. Seveda mi je potem žal, naraven občutek po taki reakciji nemara. Kdo je že rekel, da si človek v življenju pridobi izkušnje in izgubi dostojanstvo? 
Klepet s kolegom iz nekega minulega življenja. Eden najboljših duhov moje generacije, ki bi bil lahko zdaj režiser slovenskega oskarjevca ali pa predavatelj na ugledni univerzi, se je odločil za stricly bussiness. Reklame, seveda. Svojo odločitev zagovarja s sistematičnostjo, ki kaže nelagodje: reklame so se uveljavile kot najboljši preizkus kreativnosti, pravi. Največji slovenski operater mobilne telefonije samo za zakup medijskega prostora nameni dvakrat več, kot znaša državni proračun, namenjen knjigam in revijam. Njegov konkurent ne zaostaja. Ustvarjalnost ima danes največji javni doseg, če je del promocijskih akcij. Kaj hočem, prikimavam tem podatkom. In obljubim, da bom prebral kratko zgodbo, ki jo hoče poslati na nek lokalni natečaj. Ne bi se rad osramotil, pravi, navsezadnje njegovo ime v njegovem poslu veliko pomeni, ampak nekaj moraš delati za žep, nekaj pa za dušo. Čas dvojnih življenj. Kaj hočem, še kar prikimavam.
Na internetnem oglasniku Bolha.com staknil dolgo iskano rariteto, DVD Poetry in Motion, na katerem bitniški pesniki berejo svoje poezije. Tisti posnetek, ko Allen Ginsberg rjovi svojo poezijo ob spremljavi nekakšnega pankovskega benda, je krepko manjkal v moji zbirki sodelovanja glasbe in leposlovja, in v ploščarnah New Yorka ga ni bilo mogoče najti. Velikokrat gre človek okoli sveta, da bi tisto, kar išče, našel doma. Kot pravi, hehe, tudi Paolo Coelho v svojem Alkimistu. Njegovo pismo Georgu Bushu, objavljeno v prvih dneh vojne, je potrdilo vtis, ki sem si ga ustvaril ob pitju čaja v njegovem domovanju na Ipanemi: zelo bister človek, ki natanko ve, kaj dela. 

Torek, 25. marca

Torek, dan za dirko na kronometer. 7:00 zajtrk, prva in zadnja skupna ura. 8:00 dostava Lana v varno varstvo k Luciji. 8:30 odpiranje in prebiranje pošte. 9:00 srečanje redakcije. 9:15 najavljen Niko Jež, prestavlja, v redu, čas za odgovarjanje na pošto. 10:00 obisk avtorja, ki še ni obupal, še nekaj poskusov, da bi mu razložil, da rokopis res ni za objavo, ne razume, vendar se nekako le poslovi. 10:30 Niko odda disketo s prevodom, tiskamo dvostransko, varčujmo s papirjem, veselim se branja, samo kdaj? 11:00 tiskovka Sanje, ne utegnem, mrzlično usklajevanje prihodnjih sestankov, na Ministrstvu za kulturo 1. aprila, dobro, pridem. 12:00 sestanek za Knjigo, med ljudi bo treba, ni dvoma, vendar - utegnemo? 13:00 sestanek za Vilenico, v bistvu ob 12:00, pa šele zdaj lahko pridem, ravno pravi čas, da oddam glas nagrajencu. 14:00 naglo kosilo, prinesla Dušica, še dobro, ni časa za kuho. 14:30 prevzem Brina v šoli in dostava v glasbeno šolo. 15:00 spet služba, medzaložniški pogovor o knjigarnah, ki jih ni.16:00 prevzem Lana. 17:15 prevzem Brina. 17:30 še en sestanek, delitve finančnih obveznosti.19:00 klepet o smiselnosti vlaganja v plačani marketing. 20:00 sestanek na Literaturi. 
V neki zgodbi se miš znajde stisnjena v kot in reče: "Tekla sem in tekla, pa so stene postajale vse ožje in zdaj nimam več kam. Kaj sem storila narobe?" "Morala bi spremeniti smer teka," odvrne mačka in jo požre. Ko se človek vzvratno ozre na takle dan, bi najraje požrl kar sam sebe. Oziroma se mu zdi, da to že počne.
Še dobro, da se dan po koncu pozna, kakor pravi neko staro reklo, in da je na koncu dneva sestanek Literature, moja torkova večerna stalnica že skoraj dvajset let. V letih, ko sem bil glavni urednik te revije, sem koncept demokratičnega decentralizma preskusil v praksi: vsak urednik je imel vse pristojnosti v svoji rubriki, objavi pa je sledila samoocena in tovariška kritika. Delovalo je - debate so bile ostre, neizprosne, hkrati pa vse te kritike in različni pogledi (poetike, bi rekla stroka) niso načele temeljnega kolegialnega, kar prijateljskega odnosa med pripadniki različnih generacij, svetovnih nazorov in kulturnih okusov. Še najbolj ostre besede so se sprostile takrat, ko je po debati več oseb hotelo plačati isti zapitek. Zdaj pa se pogovorimo, kaj v resnici poganja svet - kapitalske naložbe ali medosebna kemija!

Sreda, 26. marca

Moje štetje let je nekoliko neobičajno, zdi se mi, da se leto ne prične z novoletno zabavo, ampak s prihodom pomladi. Ko spravim smuči v klet in pričnem piti kavo na prostem, smo začeli na novo. Torej se je leto spet enkrat začelo. Minilo pa je, se mi zdi, moje najtežje leto. Ne, nobenih usodnih pretresov, le ves čas sem moral svet in nazadnje tudi sebe prepričevati, da imajo še zmeraj smisel reči, o katerih so me učili v šoli, kot pravi fraza. Človekovo dostojanstvo, knjižna kultura, razumevanje drugačnosti, osebne pravice, navsezadnje globinska pravila obnašanja. Morda sem hodil v čudne šole, tudi v zadnjem letu sem se zanesljivo veliko naučil. Ne brezplačno. A brezplačne reči tako plačaš v naslednjem življenju. 
Parkirna zgodba iz Knafljevega prehoda zaokroži po elektronski pošti. Časi so res pravičniški, nenaklonjeni vohunjenju in ovajanju, zdaj te policija aretira, če opozoriš na parkirni prekršek! Morda so napovedali Pankrti, ko so v davnih davnih časih, še pred koncem socializma, peli: "Če ne morte naprej, pejte parkirat, parkirat čimprej!"
Iz nekega parkiranega avtomobila rjove Motorhead Lemmy: "…just because you have the power it does not mean you have the right." Sije sonce, pomlad je, življenje sploh ni slabo. S prijatelji sedimo na prostem, pri kavi. Pogovarjamo se o dobrih knjigah, prebranih v zadnjem tednu. (Kolikokrat se pogovarjate s prijatelji o dobrih knjigah, prebranih v zadnjem tednu? Nimate časa? Nimate dobrih knjig? Nimate prijateljev? Hm, težave imate.) Nato znova pričnemo razpravo o pomladnih lepotah življenja in koristnosti islamske oprave za zakrivanje ženskih seksualnih atributov. Edina ženska med nami tone vse globlje v svoje minikrilo. Enkrat smo se že lotili te debate, zelo zares, se navzkrižno spopadli s pravico do telesnosti in z represalijami, ki jih zakon uma nalaga želji. Zdaj, drugič, se vse ponavlja kot farsa. V vsakem stavku se skriva namig na kak drug, že slišan stavek. Nič se ne zgodi prvič. Nič zadnjič. Veliko dobrih knjig bo še. Veliko sončnih dni. Veliko čudnih pogovorov. Marsikaj zanimivega bo slišati. 
Pred spanjem si v zvočnike spustim še malce Gavina Bryarsa, Farewell to Philosophy, tiho, zelo tiho, komaj še toliko se sliši, da glasba preglasi misli.


Andrej Blatnik, pisatelj