Andrej Blatnik: Menjave kož

Emonica, Ljubljana 1990

Ime Andreja Blatnika je navadno tesno povezano z idejo "metafikcije" kot ključnim aspektom pojava, ki ga je Tomo Virk imenoval "mlada slovenska proza", in to še posebej po izidu njegovega metafikcijskega romana Plamenice in solze (1987). A to nekoliko enosmerno in površno identifikacijo Blatnikove literature z "metafikcijo" in "postmodernizmom" je avtor spodbil že s svojo zbirko "majhnih zgodb" Biografije brezimenih (1989). Kljub temu pa mislim, da med romanom in Biografijami ne moremo videti kakega bistvenega preobrata ali preloma, prej nekakšno vzajemnost. "Majhne zgodbe" iz Biografij so pravzaprav druga stran pervertirane in ironizirane "velike zgodbe" (ki je seveda implicitna romanesknemu junaku kot takemu, pa čeprav je postavljena pod vprašaj). Obe knjigi se torej nekako dopolnjujeta, pa tudi vzajemno osvetljujeta. Roman s svojim metafikcijskim postopkom pravzaprav demonstrira barthesovski svet neprestano vpisujočih se citatov, nemogoče neposrednosti in nemogoče tavtologije; morda v njem odmeva celo tista ključna ideja "kritične misli", ki razkriva ideološkost in vnaprejšnjo lažnost celote. ("Das Ganze ist das Unwahre.") Toda hkrati je v romanu prisotna še druga dimenzija, ki je na prvi pogled mnogo manj očitna kot metafikcijska "metalingvistična igra", a dejansko ni manj pomembna. To je razsežnost, ki bi jo lahko imenovali eksistencialna; in ta postane še očitnejša v luči odkrite (ne "igrane") čustvenosti in celo strastnosti, ki prežema nekatere kratke tekste iz Biografij brezimenih. Toda tudi to zbirko je mogoče brati v luči romana, in pri tem nam začenja uhajati "neposrednost", ki vsaj na prvi pogled prežema velik del teh tekstov. Fragmentarnost in delnost "majhnih zgodb" ne pomeni tudi, da so ušle ujetosti v citatno mrežo, in to ne velja le za izrazito metafikcijske tekste v tej zbirki, pač pa tudi za druge, tiste, ki se odmikajo od čisto metafikcijskih postopkov. Čeprav tvegam, da bom zašel v poenostavljanje, naj vseeno zapišem, da sta knjigi nekako zrcalni - medtem ko roman skozi eksplicitno metafikcijsko "pisanje druge stopnje" privede do neposrednih oziroma "neposredovanih" eksistencialnih uvidov, pa Biografije brezimenih, prav obratno, demonstrirajo utemeljenost primarnega emocionalnega oziroma eksistencialnega uvida na barthesovskem v neskončnost razraščajočem se citatu. 

Ta uvodna digresija se mi je zdela potrebna, da bi pojasnil značaj Blatnikove zbirke Menjave kož, knjige, ki jo imam med njegovimi dosedanjimi za najboljšo. Pri tem je zanimivo, da tvorijo glavnino zbirke prav teksti iz Biografij brezimenih, ki so jim dodani nekateri novi; toda z izborom in novimi akcenti, ki jih vpeljujejo novejše zgodbe, je nastala knjiga, ki je po svojem temeljnem značaju zelo drugačna od Biografij. 

Najprej je mogoče reči, da je avtor opravil kvalitativno zelo zanesljiv izbor, tako da so Menjave kož prečiščena in zrela knjiga. Hkrati pa je mnogo mračnejša od njegovih dosedanjih del; nabita je z nekakšno iracionalno, neartikulirano grozljivostjo, z grožnjo in strahom, z resignacijo. Med Blatnikovimi stavki se ob vsej ironiji, igrivosti in humorju posameznih zgodb kot nekakšen podton oglaša nekaj, česar ni mogoče pojasniti ali opisati, pa tudi ne razrešiti s pomočjo teze, da gre za "drugostopenjsko pisanje". Pri tem se mi zdi značilno, da se je deloma spremenilo referencialno ozadje Blatnikove literature (zdi se mi, da ima v novejši prozi pomembno vlogo npr. film, pa tudi pisanje Stephena Kinga). Spremenila pa se je tudi vloga literarnih referenc in aluzij. Ob branju Plamenic in solz nam pomeni dešifriranje aluzij in referenc eno najpomembnejših komponent užitka ob branju, pa tudi Biografije so bile še odločilno preprežene z mrežo aluzij, ki so se ponujale v razvozlavanje in so segale od Borgesa do Blatnikovih kodeljevskih sonarodnjakov Pankrtov. Tako je recimo zgodbo Materin glas mogoče v kontekstu Biografij brezimenih brati na način "drugostopenjske literature", torej kot aluzijo na žanr kingovskega horrorja, medtem ko je v kontekstu Menjav kož neizbežno v ospredju mračni paradoks, ki pomeni temelj te zgodbe. V tej zbirki ne gre več za metafikcijsko polnjenje teksta z neposrednimi citati in namigi, ostaja kvečjemu nekak nedoločen občutek deja vu ob prizorih, ki jim nikakor ni mogoče poiskati "pravega" izvora.

Če govorim o deja vu, s tem ne mislim na kak eklekticizem, ki bi skušal prodajati prevzete obrazce za svoje. Gre za razsežnost, ki je po mojem mnenju v Blatnikovi knjigi bistvena in se povezuje s "postmetafikcijskim" konceptom pisanja. Mislim namreč na to, da odmik od "drugostopenjskega pisanja" ne pomeni nujno tudi zapadanja v naivno neposrednost ali celo identifikacijo teksta in realnosti. Nasprotno, mislim, da Blatnikova knjiga predvsem demonstrira stališče, da je pisanje najpoprej izrazito tehnična dejavnost, torej "kreativno pisanje" kot obvladovanje literarnih prijemov in žanrovskih zahtev. Gotovo ni naključje, da je bil Blatnik med najbolj vnetimi, pa tudi najbolj kompetentnimi in razgledanimi zagovorniki uvajanja "šole kreativnega pisanja" v slovenski prostor; to se nedvomno pozna tudi njegovemu pisanju. Toda "dobro narejen tekst" skozi branje odpira možnost čustvenih, miselnih, celo eksistencialnih reakcij in tudi identifikacij; čeprav ne prikriva, da je "zgolj literatura", to ne pomeni, da je ujet v krog "čiste" literarnosti in citiranja na kvadrat. Problem, ki si ga je tesnobno zastavljal postmodernizem – "kako naj to sploh še povem, če pa je to povedal že ... " – v Menjavah kož sploh ni več noben problem. Zato je Blatnik tu dosegel zrelo ravnovesje med očitno pisateljsko "tehnološko" spretnostjo in med tistim idejnim in zlasti emocionalnim presežkom, ki ga artefakt razpira v branju in s katerim se ta proza konstituira kot relevantna literatura.

Ob tem razmerju med "hladno" tehniko pisanja in emocionalno nabitostjo njenih produktov se pogosto spomnim na Blatnikovo izjavo v intervjuju, objavljenem v knjigi Začasno bivališče, da bi "rad naredil tekst, ki bi imel podoben štimung kot melanholični komadi Pet Shop Boysov, perfektno izdelano stvar, malo osladno in hkrati neprizanesljivo posmehljivo, tudi do samega sebe". Upam, da Blatnikove misli ne bom napačno interpretiral, če dodam, da bi ta posmeh na dnu vendarle priznaval skrajno resnost tega melanholičnega patosa. Ne gre torej za to, da se otresemo ustaljenega načina pisanja, toposov, obrazcev, pač pa za to, da jih pravilno uporabimo, da izkoristimo potencialni patos, strast, miselno nabitost, ki jo skrivajo. Zgodbe beremo kot zgodbe, kot literaturo, ki v podtonu nenehno ohranja zavest o svoji literarnosti, "narejenosti", a nam to ne preprečuje, da ne bi v njih uživali, da jih ne bi emocionalno intenzivno doživljali, da ne bi v njih čutili drhtenja tesnob in strahov - naših lastnih nejasnih tesnob.

Igor Zabel (objavljeno v Naših razgledih 14. avgusta 1992)