1.   Znani ste predvsem kot pisec izvrstnih kratkih zgodb, katerih zadnja zbirka, Zakon želje, vam je leta 2002 prinesla Prešernovo nagrado. Četudi ste nekoč izjavili, da pišete kratke zgodbe zato, ker živimo v tako hitrem času, se zdi, da so za ta strnjen izraz potrebni drugačni talenti?  

Čas je res pravi za kratko zgodbo, čeprav se spreminja – spet prihaja do velikih premikov v družbi, ki dajejo romanu več zaledja in smisla. Kratka zgodba pa mi je bližje tudi zato, ker zahteva več veščine. Pri romanu še lahko kaj blefiraš, napišeš nekaj strani brez pomena za celoto, pa bo bralec to potrpel. Pri dobri kratki zgodbi pa morajo biti vse reči na svojem mestu, s čim manj besedami je treba povedati čim več, pisanje olupiš do jedra, ko ne moreš več črtati niti zloga, ne da bi se pričelo podirati.  

2.      Zdi se mi, da bi bili zaradi obvladovanja dialogov tudi izvrsten scenarist…

 Ponudbe za scenarije sicer prihajajo, vendar v nekam neprivlačni obliki: napiši vse, potem gremo pa na lov za denarjem. V scenaristiki se vidim bolj kot najemni delavec: da bi sodeloval s kom, ki bi vedel, kaj hoče povedati, pa ne bi vedel, kako. In bi potem z dialogi karakteriziral like, delal vzdušje, pa opozarjal na zastranitve v zgodbi… Za to bi nemara, s pravo zgodbo kot izzivom, znal poskrbeti. Napisati vse skupaj tako, da bo zanimivo režiserju, igralcem, drugim ustvarjalcem, občinstvu in še meni… To je že bolj zapleteno. 

 3.      Vaš roman Plamenice in solze, ki bo v torek izšel pri Dnevniku,  datira iz »daljnega« leta 1987 in je poleg tega vaš prvi roman. Kako gledate na svoje starejše tekste s časovne  razdalje, še posebej, ker ste začeli pisati zelo mladi – ob izidu prve zbirke kratkih zgodb leta 1983, Šopki za Adama venijo, ste imeli komaj dvajset let. 

S to zbirko imam že vse od izida hude recepcijske težave – ne morem se sprijazniti z njo. V njej se preveč enakih motivov variira na literarno ambiciozen, vendar premalo domiseln način. Zadnjih trideset izvodov sem odkupil po simbolični ceni in zdaj jih imam nekje globoko med svojimi knjižnimi zalogami – hm, uničil jih vseeno nisem, kar najbrž govori, da moj odpor do besedila priznava možnost zmote.

Pri Plamenicah je bilo drugače. Roman sem po prvi različici še šestnajstkrat popravljal, in to v časih, ko še ni bilo računalnikov, kar je pomenilo, da sem ga sedemnajstkrat natipkal od začetka do konca – precejšen podvig za študenta, ki lahko počne vrsto zabavnejših reči! Pa vseeno sem si vse od izida želel popravljati naprej, celo po intervjujih sem napovedoval, da bom enkrat napisal novo različico, v kateri bo manj medbesedilnih namigov. Zdaj, ko bi bilo to mogoče, sem v novi verziji, ki izide s podnaslovom remiks 2004, spremenil pravzaprav manj, kot sem pričakoval: namige, ki jih niti s pomočjo interneta nisem več znal razvozlati, sem izpustil, oblike pritiska družbe na posameznika posodobil glede na trenutno stanje kapitalističnega duha, temeljna razmerja v besedilu pa so ostala nespremenjena. Torej sem, če ostanem pri glasbenem besednjaku, naredil bolj digitalizacijo kot remiks besedila. 

4.      Svoja dela pogosto predstavljate na branjih, in to paradoksalno predvsem v tujini, zato me zanima, ali je med recepcijo ob takšnih priložnostih (pa tudi  tisto na vaši internetni strani) in med ono drugo, »uradno«, se pravi bolj ali manj strokovno kritiko, kakšen razcep, pomembna razlika?

 V tujini mi je izšlo več knjig kot v domovini, zato ta paradoks ni tako paradoksalen, če lahko s paradoksom nadaljujem. Seveda vsak sprejem na novo ustvari besedilo in sumim, da prav zaradi številnih novih odmevov v tujih branih okoljih nimam take potrebe, da bi se kot pisatelj potrjeval z novo knjigo vsaki dve leti, kot počne precej kolegov. Hudo različni so, ti odzivi, še najbolj odvisni od predznanja in pričakovanja: tako me je ameriška kritika pozdravila kot tipičnega opisovalca postkomunistične depresije, domača pa hvalila (ali grajala), da v mojem pisanju skoraj ni lokalne izkušnje… Češki odzivi so bili podobni kot naši, hrvaški pravzaprav še bolj natančni, ker je pač tam bolj doma urbana kultura kot v Sloveniji, in za moje pisanje je to pomembna sestavina. Do uporabe zgodbe po svoji volji in potrebi ima vsak bralec vso pravico, precej pa sprejem vseeno oblikuje duh časa; zadnje čase recimo opažam, da Slovenci težje zaznavamo ironijo, odzivi postajajo resnejši, manj sproščeni.

5.      Subvencijam pogosto oporekajo ne le ekonomisti, ampak celo tisti, ki so jih sami prejemali, na primer Slavoj Žižek, češ da so socialistični relikt. Kakšno vlogo imajo po vašem?

 Večina držav na različne načine subvencionira svojo kulturo in mislim, da si tudi tisti ekonomisti, ki predlagajo dosledno tržno vrednotenje kulture, svoje plače na fakultetah ne zagotavljajo tako, da po koncu predavanja rečejo študentom, naj jim vržejo v klobuk toliko, za kolikor pač ocenjujejo, da so jih naučili. Kot je pokazala tudi zadnja raziskava stanja v slovenskem založništvu, ki sta jo naredili Maja Breznik in Silva Novljan, velika večina kulturno pomembnih knjig v Sloveniji izide s subvencijo, ki hkrati omogoča tudi vsaj minimalno poplačilo avtorjev. Brez subvencij nam ostane kultura špas teatrov, telenovel, turboharmonik in občasnih zanesenjakov kratke sape. Gotovo pa si marsikdo želi, da drugega res ne bi bilo: manj bi bilo treba deliti in lažje bi bilo vladati.

 6.       In kaj menite o letošnji ukinitvi davčnih olajšav za umetnike?  

Izračuni kažejo, da je prihodek za proračun zanemarljiv; ta želja po izenačenju ustvarjalcev z ostalimi državljani, kakor davčno reformo pojasnjujejo finančniki, ima svoje psihopatološko ozadje. Prišlo je do menjave elit in nova elita, finančna oligarhija, hoče simbolno pomesti z nekdanjimi in vzporednimi elitami, recimo elito duha, ki ji sporoča: tudi ustvarjanje je zdaj poslovanje, zato vodi poslovne knjige, če nisi ravno socialen primer! S tem pa v prvi vrsti kaže svojo negotovost, saj je tradicionalni premožnež jemal svoje imetje kot nekaj samoumevnega in se je postavljal in osmišljal tako, da ga je del namenjal javnosti; z gradnjo bolnišnic, šol, galerij, vzdrževanjem umetnikov... Zdaj pravijo: vsi smo enaki pred davčnim zakonom in brez slabe vesti za nekaj ur sedenja v raznih nadzornih svetih poberejo denarje, kakršne pisatelju prinese dober roman. Še bolj bizarno je, da proti kulturi nastopajo ljudje, ki jim je prav kultura omogočila priti do položajev moči, saj bi brez nje mi vsi skupaj govorili v drugih jezikih in živeli v drugih državah, kjer današnji mogočneži ne bi imeli dostopa ne do privatizacijskih malverzacij ne do političnega vpliva – elita bi bili drugi.

 7.      Je knjižnično nadomestilo ustrezno, glede na to, da najbolj izposojana dela niso nujno tudi najkvalitetnejša in da imajo od njega največjo korist avtorji učbenikov in obveznega branja?  

Verjamem, da smo dosegli nek sprejemljiv kompromis z delitvijo denarja tako po izposoji kot po kvaliteti, s štipendijami. Slovenski trg je tako majhen, da so prej tudi najbolj prodajani in brani avtorji zelo slabo zaslužili. Zdaj jih nadomestilo podpira z letno rento do konca njihovih dni, tako da bodo za preživetje pisali malo manj in se bo kvaliteta izboljšala, pa bodo pričeli dobivati še štipendije! Bolj tragično je pri prevodih, kjer prevajalec kartonske slikanice s petimi stavki dobi stokrat več kot prevajalec klasičnega epa s petnajst tisoč verzi. Toliko večkrat se namreč njegov izdelek izposodi, kar ni samo posledica večjega števila bralcev, temveč tudi tega, da se tako knjigo tudi prebere, ne le prevede bistveno hitreje.

Srhljivo je pravzaprav, da smo tržna merila vpeljali v enega zadnjih javnih in netržnih sistemov v Sloveniji, še bolj srhljivo, da pisatelji to spremembo navdušeno pozdravljamo, ker smo pač očarani, da se je po dolgih letih pojavil nov vir dohodka. Še zdravniki se vse bolj odločno oglašajo, da jih obstoječi način financiranja sili v manj dela in da je to za zdravje ljudi slabo, čeprav bi lahko odprli zasebne klinike, zdravili bogate, druge pa prepustili božji volji, kakor je, z malce ironije, navada na Zahodu. Pisatelji, ki smo bili tradicionalno proti zapovedanim vrednotam, pa smo znenada postali verniki tržne regulative.

 8.      Kakšen je po vašem trenutni položaj založništva, ki ste ga dolga leta kot urednik  Cankarjeve založbe in Literature spremljali čisto od blizu?

 Tu je stanje podobno, založbe so se tržnemu položaju prilagodile tako, da so zavrgle svoje specifike in zdaj tekmujejo z drugimi prodajalci na trgu potrošnih dobrin. Igra se na moč, kdo bo koga, izginja pa temeljna lastnost duhovnih dejavnosti: zmožnost in volja do dialoga. Zato frustracije naraščajo, vsaki polemiki, od razdelitve subvencij do fiksne cene knjige, se potem pritaknejo vsa mogoča nezadovoljstva, vsi pa govorimo, ne da bi se poslušali in premišljali vsaj, kaj govorimo in delamo mi sami, kaj šele kdo drug. Spet smo pri istem kot pri elitah: če si v svojem delu suveren in zaupaš vase, si naravnost želiš drugačnega mišljenja, da bi lahko preveril, ali delaš prav; če pa si negotov, skušaš svoj prav pokazati tako, da kažeš svojo moč.    

 9.      Uredili ste tudi priročnik Šola kreativnega pisanja, sami pa ste, če se ne motim, bili v takšni šoli v Ameriki. Kaj se pisatelj lahko nauči, česa ne in zakaj takšnih šol pri nas ni?  

Vsakdo, ki se vpiše v plavalni tečaj, lahko izboljša tehniko, dihanje in podobno, le malo pa jih bo zmagovalo na tekmovanjih, kaj šele na olimpijskih igrah. Z učenjem pisanja je podobno. Do konca se ga niso naučili niti največji avtorji, saj gre za dejavnost, pri kateri merljivega konca ni, marsikaj pa lahko izboljša vsakdo, ki si tega želi, z mano in vami vred. V Sloveniji je vse več krajših tečajev, pri tistem revije Literatura se s pisci kratkih zgodb učim tudi jaz, uporabno kreativno pisanje pa tudi predavam kot izbirni predmet na Fakulteti za humanistične študije v Kopru in zanimanje je nad vsemi pričakovanji.

Da po vseh teh letih ni prišlo do univerzitetnega študija pisanja, je najbrž posledica okostenelosti našega intelektualnega okolja. Zdaj sem bral o načrtih za novo umetniško akademijo v Mariboru – spet se omenja študij vrste umetnosti, le pisanja ne. Hkrati pa ljudje, ki hočejo bolje delati recimo v stikih z javnostmi, pisanje študirajo v tujini. Potem se bomo pa čudili, da je vse več medijskih sporočil v tujem jeziku in da smo po funkcionalni pismenosti na repu evropske lestvice!  

Dnevnik, 5. marca 2005 (spraševala Tanja Lesničar Pučko)