1.      Kako potekajo priprave na Svetovni vrh knjige?

Zdaj smo po letu intenzivnega dela tako daleč, da se zdi, kakor da je vse pripravljeno: tuji gostje so vsi potrdili prihod, obisk na otvoritveni svečanosti je ob predsedniku dr. Danilu Türku, ministrici za kulturo Majdi Širca in županu Ljubljane Zoranu Jankoviću potrdila tudi Irina Bokova, generalna direktorica UNESCA, ki podeljuje naziv svetovne prestolnice knjige, prijavljajo se obiskovalci in se, upamo, še bodo, zbornik kongresa v dveh različicah, slovenski in angleški, smo oddali v tiskarno, Ljubljanska resolucija o knjigi je bila mednarodno usklajena in zadnji popravki vnešeni, usklajujejo se zadnje podrobnosti spremljevalnega programa ... Zdaj se pripravljamo na tista zatikanja, ki se zmeraj, kakorkoli organizatorji to sovražijo, pojavijo tik pred prireditvijo in zahtevajo nagle odločitve in prilagoditve. Držimo pesti, da jih bo čim manj!

2.      Nam lahko natančneje predstavite predavatelje in teme?

Povabili smo vse tiste, ki so se uveljavili kot vodilni svetovni misleci na področju knjige in jih v Ljubljani v zadnjih letih ni bilo. (Ob slovenskih izdajah njunih knjig sta nas obiskala na primer Jason Epstein in André Schiffrin.) Nekateri so se opravičili in obljubili, da pridejo kdaj kasneje, ko jim bo urnik dopuščal. (Tako jeseni na festivalu Vilenica pričakujemo Alberta Manguela, avtorja odlične Zgodovine branja –do takrat bo izšla že nič manj odlična Knjižnica ponoči.) Vendar smo zbrali zelo močno reprezentanco z različnih koncev sveta, od Američana Mika Shatzkina, legendarnega praktika in teoretika knjige in e-knjige, prek gostov iz Južne Afrike in Indije, do evropskih knjižnih strokovnjakov, recimo Claire Squires, ki jo slovenski (vsaj) knjižni profesionalci poznajo po lansko leto prevedeni temeljni študiji Trženje literature, Angusa Phillipsa, ki vodi oddelek za založniške študije na univerzi Oxford-Brookes, in Jensa Bamella, generalnega sekretarja Svetovne zveze založnikov. Ob teh gostih, ki bodo predstavili sedanjost in prihodnost založniškega 'posla', je seveda veliko pozornosti posvečeno tudi kulturni vlogi knjige kot nosilke razvoja in pretoka informacij.

Na tem področju bo tudi za tiste, ki s knjigo niso profesionalno povezani, zanimiv obisk foruma “Pisanje, založništvo, prevajanje: Gradimo kulturno raznolikost v jugovzhodni Evropi," ki ga pripravljata Ministrstvo za kulturo in regionalna pisarna UNESCO v Benetkah. Na njem bodo nastopili regijski strokovnjaki, ki skrbijo za pretok kultur ali pa ga analizirajo – med slednjimi naj posebej opozorim na Petra Inkeija, ki v Budimpeštanskem observatoriju že leta spremlja in analizira različne parametre kulture in kulturne politike v Evropi.

Nazadnje velja omeniti še Poročilo o raznolikosti 2010, ki sta ga pripravila Rüdiger Wischenbart in Miha Kovač s sodelavci – gre za raziskavo o prevajanju in prisotnosti izbranih evropskih avtorjev v Evropi. Njuna prva raziskava raziskava tega področja je povzročila precej zanimanja in tudi vznemirjenja, saj je načela prepričanje o angloameriški knjižni produkciji kot splošno prevladujoči in angleškem prevodu kot pogoju, da se določen pisatelj sploh začne jemati v obzir na mednarodnem trgu. (Kar je seveda težak pogoj, saj je v angleščini le med dva in tri odstotke leposlovja prevedenega, pri nas in še marsikje pa ga je približno polovica, seveda v glavnem prevedenega iz angleščine.) Pokazala sta namreč, da so na evropskih lestvicah prodaje zelo uspešni domači ali pa prevedeni evropski avtorji, med slednjimi zlasti Stieg Larsson in še nekateri švedski pisci kriminalk (o tem bo na kongresu govorila tudi Claire Squires). Poročilo bo objavljeno tako v zborniku kongresa kot na spletu in bo zanesljivo postalo ena temeljnih referenc pri preučevanju delovanja knjižnih trgov in pretoka kultur.

3.      O čem boste predavali sami?

Zdi se mi, da kadar koga povabiš v goste, ne smeš zavzeti preveč prostora. Zato smo se pri Svetovnem vrhu knjige odločili, da domači strokovnjaki sicer napišemo svoja besedila, vendar jih objavimo v zborniku in ne predstavimo na samem kongresu – dva dneva sta zelo premalo za vse, kar lahko koristnega slišimo od povabljenih tujih gostov, zato bi bilo prevzetno, če bi ta skopo odmerjeni čas pretirano hranili še zase. V prvih letih mojih prihodov na mednarodni literarni festival Vilenica, v začetku devetdesetih, me je hudo motilo, ko so se ob zanimivih tujih pisateljih, ki so v Slovenijo prišli le za nekaj dni in jih morda ne bo nikoli več, v pogovorih neutrudno prijavljali k besedi domači pisci, ki niso imeli kaj povedati ali pa so govorili o kakih slovenskih temah, o katerih tuji gostje niso imeli pojma in ki bi jih bilo treba reševati kdaj drugič. A ta priložnost, da te ljudje enkrat le poslušajo, pa če hočejo ali ne, je očitno zahteven sirenski klic ...

Seveda pa bodo tuji strokovnjaki imeli možnost, da se seznanijo s slovenskimi pogledi na prihodnost knjige – ne le z branjem naših besedil, objavljenih tudi v angleščini. Tudi tako, da bomo z dr. Miho Kovačem in dr. Meto Grosman vodili okrogle mize o založništvu, branju in prevajanju in tudi usmerjali diskusijo, kolikor bo zanjo v uradnem okviru še časa. A kdor je bil kdaj na kakem kongresu, ve, da se strokovne debate nadaljujejo pozno v noč, v še odprtih lokalih in kasneje včasih na hotelskih stopniščih – če so seveda teme aktualne. In naše so.

4.      Kakšne konkretne učinke si obetate od kongresa doma in v tujini?

Visokoleteč cilj je seveda ta, da bi se prihodnost knjige – in s tem človeštva – izboljšala. V tej luči se mi zdi zlasti dragocena Ljubljanska resolucija o knjigi, pri nastanku katere ima večinski delež zaslug dr. Uroš Grilc, saj opozarja na tisto specifiko knjige, ki v času tržne diktature velikokrat ostaja v ozadju: da gre pri njej tudi, čeprav ne samo, za javno dobrino. Drzna menedžerska sprememba Državne založbe Slovenije iz stabilne založbe v pridobitne naložbe je slovensko javnost še vznemirila, vendar to vznemirjenje ni ničesar spremenilo. Pri propadu založbe Obzorja vznemirjenja ni več bilo, druge prodaje državnih deležev v podjetjih so prinašale še večje katastrofe. Hkrati pa dandanes kulturno pomembni knjižni program v Sloveniji v zelo velikem deležu izdajajo založbe brez zaposlenih, kar seveda vpliva na izvedbo, predstavitev in prodajo teh knjig.

Tudi glas, ki ga resolucija in kongres pošiljata v tujino, je podoben tistemu, ki ga bi bilo treba slišati doma: pri knjigi ne moremo prisluhniti samo lastnemu interesu in dobičku, ampak jo moramo videti v celem njenem komunikacijskem krogu, od avtorja prek založbe in knjigarne ali knjižnice do bralca.

5.      V katerih dogodkih ste bili v letu svetovne prestolnice knjige udeleženi ali ste jih od blizu spremljali?

Kot gost sem nastopil na eni izmed prireditev festivala Fabula, na pogovoru o književnosti v digitalnih časih v Cankarjevem domu, ki ga je pripravil francoski inštitut Charles Nodier, in na več okroglih mizah. Obiskal sem kakih petdeset literarnih prireditev in prebral vrsto knjig, ki so izšle ob tej priložnosti. Običajno po takem intenzivnem letu zajamemo sapo, takoj zatem pa rečemo: »Škoda, da je konec!« Le da tokrat ni konec, precej bo ostalo in se nadaljevalo.

6.      Kako ocenjujete glavne pridobitve leta svetovne prestolnice knjige, posebej projekt Knjige za vsakogar in z njim povezano razširjeno prodajno mrežo, Trubarjevo hišo literature, kulturni 14-dnevnik Pogledi, projekt ICORN? Je mogoče, da nas bo to leto naučilo bolj ceniti knjige in jih tudi več kupiti, če upoštevamo da se projekt knjige za vsakogar nadaljuje?

Do vrste načrtov dr. Grilca in njegove ekipe sem bil kot veteran knjižnega polja skeptičen – nisem verjel, da bo za kvalitetni nabor Knjig za vsakogar tako zanimanje, kot se je izkazalo. Mislil sem si, da Slovenci ne bodo kupili kaj dosti knjig Slavoja Žižka, če si pa vseh njegovih 20 slovenskih knjig skupaj v knjižnicah, kjer so zastonj, izposodijo le osemstokrat v letu dni! Pa se jih je prodalo osem tisoč, in bi se jih še, če ne bi pošle. In mislil sem si, da tudi za obiske tujih pisateljev ne bo toliko zanimanja – ko je bila Herta Müller prvič in drugič v Ljubljani, jo je vsakič prišlo poslušat kakih 20 ljudi. Zdaj, tretjič, po Nobelovi nagradi, nekaj sto ljudi ni moglo v nabito polno SNG Dramo. Na literarne večere je hodilo po dvesto poslušalcev, kar se že desetletja ne dogaja več, pravzaprav velikokrat obupujemo, da smo pripeljali vodilna pisateljska imena sveta, poslušalcev pa je nekaj deset. V tem letu se je pokazalo nekaj, česar v svetu literature in duha, kjer hočemo biti vzvišeni nad vsakdanom, ne slišimo radi: da je treba tudi kvalitetno leposlovje, humanistiko in znanost nasploh tržiti, ponujati, uveljavljati, da torej ni le javna dobrina, ampak tudi tržni proizvod.

 Do prodaje knjig v splošnih knjižnicah in drugih kulturnih ustanovah sem bolj zadržan, ker se mi zdi, da v javnozasebnem partnerstvu slejkoprej prevlada zasebni interes in si javnega povsem podredi. Da tržna plat izdelka požre njegovo vsebinsko. Knjižničarke že poročajo, da prihajajo novi ponudniki poslovnih modelov sodelovanja, ki bi v javnem prostoru prodajali to ali ono, temu običajno sledi zmanjševanje javnih sredstev, »dajte si več pridobit na trgu«, se glasi priljubljeno reklo, in potem se seveda ponudba hočešnočeš preusmeri v knjige, ki gredo bolje v promet, teh pa je po mojem mnenju v splošnih knjižnicah že zdaj več, kot je treba. Seveda pa so okoliščine v različnih okoljih zelo različne – kjer daleč naokoli ni knjigarne, bi ob trenutnem slovenskem stanju naročanja knjig po spletu prodaja knjig v knjižnici najbrž marsikomu olajšala življenje in tudi prispevala k bralni kulturi.

 Trubarjeva hiša literature se je odlično prijela, večkrat grem tja na različne prireditve, in ob zagnanosti mlade ekipe, ki tam dela, ji ne manjka dosti, da postane nekak sodoben podaljšek žlahtne čitalniške tradicije, h kateri ne sodi samo reprezentacija, torej predstavitev, ki razdeli prisotne na nastopajoče in občinstvo, ampak tudi refleksija, torej v tem konkretnem primeru pogovor o tem, kar smo slišali, izražanje lastnih mnenj in stališč, ki se lahko razpotegne v splošno druženje in tkanje povezanosti med tistimi, ki nas knjiga še briga. Tega manjka! Nekaj podobnega skušamo doseči pri literarnoumetniškemu društvu Literatura s pogovori na Erjavčevi 4 in včasih na odlične pogovore med tremi, štirimi vrhunskimi strokovnjaki za svoje področje pride samo deset ljudi – vendar se potem izmenjava mnenj o obravnavani temi nadaljuje dobesedno ure in ure. In ker so med obiskovalci mnenjski voditelji ali pa prihodnji mnenjski voditelji, je zmeraj upanje, da se bodo ideje, ki jih je večina zaradi neobiska preslišala, slišale še kje drugje.

 Tudi Pogledi se mi zdijo odlična realizacija nujno potrebne oživitve kulturne refleksije: spretno ohranjajo svojo smer med skrajnima poloma slovenskega kulturnega boja, med, recimo malce drastično, nepremično tradicijo in neomajno avantgardo, in tako ponujajo branje in razmislek za vse estetske usmeritve in tudi – kar je v slovenski kulturni zgodovini prej izjema kot pravilo – vse generacije.

 Zamisel o vključitvi Ljubljane v mrežo ICORN, ki zagotavlja pogoje za bivanje preganjanim pisateljem, pa sem predlagal ljubljanski kulturni politiki že leta 1994, ob predstavitvi knjige Noč v Ljubljani, v kateri so zbrane izmišljene zgodbe o tisti noči, ki jo je v Ljubljani pomotoma preživel James Joyce. In tokrat lahko izjemoma rečem: žal mi je, da za realizacijo zamisli skoraj dvajset let kasneje še ni prepozno, da so pisatelji še zmeraj preganjani.

 7.      Kaj lahko v kratkem pričakujemo izpod vašega umetniškega peresa?

V zadnjih treh letih sem objavil tri knjige, roman Spremeni me, zbirko zelo kratkih zgodb Saj razumeš? in priročnik oziroma učbenik Pisanje kratke zgodbe. Vse so doživele nekaj odmeva, kolikor ga v Sloveniji knjige sploh še doživijo – ker objavljam tudi v drugih kulturnih okoljih, si tako sodbo lahko privoščim. Tudi vse te knjige se prevajajo v različne jezike in potem se je seveda treba odzvati tudi na povabila za njihove prestavitve – tako konec aprila odhajam v New York na enega najpomembnejših literarnih festivalov na svetu, PEN World Voices. Novo pisanje?

Za pisanje ne bi smele veljati zapovedi o hiperproduktivnosti, ker kvantiteta ne prehaja v kvaliteto, zato se mi zdi prav, da malo neham pisati – leto ali dve bom raje bral. Včasih se zdi, da je beročih manj kot pišočih.

Ljubljana, glasilo mesta Ljubljana. Pogovor pred Svetovnim vrhom knjige marca 2011 v Ljubljani. Pogovarjala se je Emi Vega.