LASTNINA NI NUJNO NAJVEČJA ZMAGA DUHA

- Nekateri nagrajenci težko prenašajo "cirkus" okoli nagrad. Vam, kot hkrati uredniku ter sploh tvorcu literarnega življenja na več frontah, najbrž ne povzroča pretiranih težav? Se vam zdi, da tovrstna podpora umetnosti normalno deluje? Ima nagrada, ob osebnem zadovoljstvu nagrajenca, predvidevam, tudi družbeni učinek, branje njegove literature, recimo? (Še: neizbranci letos vračajo udarec z nekakšno demitizacijo nagrad. Se vam zdi (nagrajencu postavljati takšno vprašanje je malo smešno, priznam) z nagradami kaj radikalno narobe?)

V tokratnem cirkusu ni bilo hudega, še zmeraj si ni bilo treba zavezati kravate, ki je nisem še nikdar nosil, v prvi vrsti sem poslušal zanimiv koncert. Malo me je motilo le to, da nagrado podeljujejo na prireditvi, na katero ne morejo vsi, ki si to želijo - ta elitni sistem vabil pa seveda nanjo pripelje tudi take, ki ne bi nikdar prišli, če bi bilo to mogoče vsakomur. 
Ne živimo zaradi nagrad, pa tudi od nagrad ne. Njihov največji smisel vidim prav v tem, da bo nagrajeno knjigo zanesljivo prebral tudi kdo, ki je še ni; kot urednik vem, da nagrade vplivajo že na prodajo, kaj šele na izposojo v knjižnicah, kar je pri nas najbolj pogost stik s književnostjo. Morda pa bom dobil tudi kako novo vabilo za literarno branje ali pogovor? Kar malce patološko se mi zdi, da v zadnjih letih precej več nastopam v tujini kot v Sloveniji; pisatelj, ki ne piše ravno za bralno značko, je redko povabljen na branje izven Ljubljane. Nadaljevanje te kulturne patologije pa je zanesljivo tudi to, da se bo letos očitno več govorilo o tem, kdo ni bil izbran in zakaj ne, kot o tem, kdo in zakaj je bil. Na vseh področjih sta zadnje čase samopromocija in trač več vredna kot ustvarjalnost, kultura očitno ne zna biti izjema.

- Slovenska kratka proza nima svoje nagrade. Srečno naključje je, da je v zadnjih letih nekaj zbirk, Möderndorferjeva, Virkova, vaša pokazalo zrelost (no, saj kdo med vami jo je že prej), kakršna pritiče nagradam Prešernovega sklada in torej najboljši dosežki žanra niso ostali neopaženi. Bi potrebovala kratka zgodba svojo nagrado ali pa bo dovolj, če se bo problem še naprej reševal s priložnostnimi natečaji?

Zanesljivo bi posebna vsesloveska nagrada povečala zanimanje za kratko zgodbo, kot jo je Kresnik za roman, a zlasti bi si želel, da bi kratko zgodbo bolj za svojo vzeli časopisi, kot je v tujini običajno - zdaj jo redno objavljajo samo Književni listi. Deloma se je najbrž bojijo tudi zato, ker bi morali potem priznati (in plačati) pisanje kot veščino - in prekiniti sodelovanje z večino svojih sodelavcev. Kot občasni član kakih žirij zgodbarskih natečajev sem vedno znova presenečen, kako slabo pisci obvladajo svoje orodje: mnogi imajo zanimive zamisli, pa jih na papir spravijo na tako klavrn način, kot da ne bi nikoli ničesar prebrali! Kratka zgodba pa je za vse pišoče odlično vadišče, nastane lahko hitro, vsako napako se takoj opazi, velikokrat jo lahko popraviš. 

- Kakšen se vam zdi odziv kulturne politike na dogajanja na kulturnem in še zlasti literarnem prizorišču?

Žal skrajno pasiven. Ne bi spet govoril o položaju založništva, ujetega v primež med gospodarsko učinkovitost in kulturno poslanstvo, še bolj zgovorna se mi zdi zgodovina boja za sistematično podporo uveljavitvi slovenskih avtorjev v tujini. Pred leti smo s Trubarjevim skladom prvi od nezahodnih narodov pričeli s tako dejavnostjo, ki je na Zahodu običajna. Dosežki so povsem merljivi, število prevedenih slovenskih knjig se je podeseterilo, Šalamun je eden najbolj prevajanih sodobnih evropskih pesnikov, Debeljak pa nemara najbolj prevajani pesnik svoje generacije sploh. Vendar v vsem tem času ni prišlo do sistemske ureditve, pobude za profesionalizacijo tega početja, kakršno poznajo na zahodu, se niso premaknile nikamor, in zdaj nas eden za drugim prehitevajo vzhodnoevropski narodi, ki so si nas na začetku jemali za zgled. Uspešno pa k sistemski neurejenosti prispevajo tudi nekateri pisci, ki ob vsaki objavi kakega kolega hitijo prijazno razlagati, da to pravzaprav ni kak poseben dosežek, saj je najbrž itak podkupil založnika. In pri takih razmerah se zdaj mnogi čudijo, kako da Milan Jesih ni kaj dosti prevajan in znan v tujini! 

- Še o promociji literature. Pred kratkim ste postregli - kot eden redkih slovenskih piscev - s svojo spletno stranjo (www.andrejblatnik.com). Že kaj za literaturo spodbudnih odzivov, kak nov bralec?

K izdelavi spletne strani sta me napeljali dve stvari - najprej to, da je bil dnevnik, ki sem ga pisal za enega slovenskih časnikov, pri objavi krajšan, sicer neznatno, pa vendarle tako, da se mi je v značilni pisateljski zaverovanosti v pomen vsake besede zdelo, da nekatere literarne prvine niso mogle docela zaživeti, zato sem ga sklenil objaviti v celoti v elektronski obliki. In potem tudi to, da sem videl, kako v slovenskem knjigarniškem in knjižničnem sistemu večine mojih v tujini izdanih knjig ni dobiti, zato sem si želel v spletu pokazati vsaj njihove naslovnice in včasih še pot do knjige. Če se morda kdaj pojavi kak navdušenec…
Stran ni prav nič spektakularna, bolj nekakšna ilustrirana bibliografija. A ko sem o njenem obstoju ob enajstih zvečer s krožnim dopisom obvestil kako stotnijo svojih prijateljev in literarnih sodrugov na različnih celinah, sem imel v jutranji pošti že množico komentarjev, in še kar prihajajo. Očitno medij prihodnosti, odzivi na kako knjigo so seveda bistveno počasnejši! 
Objavljanje na spletu pa se mi zdi dragoceno tudi zato, ker spet omogoča javno dostopnost dobrin - za slednjo je pri nas, ker imamo pač dobre javne knjižnice, kar se knjig tiče, še kar poskrbljeno, na drugih področjih pa vse slabše, vse več zdravja in znanja je treba plačati, vse več ljudem je vse več nedosegljivo. Zato so projekti, kakšen je na primer Napster in drugi brezplačni izmenjevalniki glasbe, pa strani z zastonjskimi informacijami, dragoceni - kažejo, da ni nujno, da je lastnina največja zmaga človeškega duha. 

- V Zakonu želje, za katerega ste nagrajeni, je opaziti sled doslej pri vas izrazito odsotnega družbenega angažmaja. V intervjuju v Sodobnosti takole pravite: "Vprašanje angažmaja v prej opisanem času negotovosti je vprašanje, iz katerega bi delal roman, če bom zbral pogum; najprej gre za stabilizacijo posameznika, za vrnitev vere vase, spopad z notranjimi viharji, če parafraziram, potem pride družbeni učinek..." V vašem lanskem komentarju pesniškega maratona v KUDu France Prešeren pa je zaznati, da razumete (vnovično) prisotnost družbene misli celo kot nekakšno zeitgeistovsko silnico. Lahko razložite? 

Družbenemu angažmaju se je moja generacija, rekel bi, konceptualno odrekala: ker ga je bilo preveč in ker se je književnost in druge discipline ocenjevalo po njihovem družbenem dometu, ne pa po znotrajbesedilnih kvalitetah. Ne bi želel, da bi se v književnost taki časi vrnili, zato posebne apologije angažirane književnosti od mene ne bo. Samo opažam, pri potentnih pisateljskih kolegih, pa tudi pri sebi, da je družbeno postalo zanimivo. Pa ne gre za to, da bi "osvobajanju od posnemanja", kar je bilo vodilo književnosti, ki se je hotela osvoboditi postmodernega pečata, sledilo posnemanje nacionalnega osvobajanja iz preteklih dni. Cilji angažmaja v književnosti, do katerega utegne priti, bodo nemara bolj vsakdanji. Recimo to, da "najboljši sosed" ne bo edini. In da bo krik gospodarskopolitični oligarhiji iz preteklih dni "Dost' 'mamo!" zamenjal nov, ki bo novi sporočal "Dost' 'mate!" Kako se bodo ta duh časa kazal v moji prihodnji knjigi, ki je, kot je pri meni zdaj že običajno, ne bo prav kmalu, pa zanima tudi mene.