Je pisanje delo, poklic, notranja nuja… V kakšni meri se dar pisanja prinese na svet; v kakšni meri pa se razvija?

Hm, glede na to, da sem edini, ki v Sloveniji poučuje kreativno pisanje na fakultetni ravni, je težko pričakovati, da bom zdaj govoril, kako je pisatelj ob rojstvu obdarjen (ali pa ne) in ni več kaj dodati. Res mislim, da ima vsakdo neko nagnjenje za pisanje, nekateri skoraj neznatno, drugi zelo veliko, po svojih psihičnih izhodiščih; enako pa mislim, da je zelo odvisno od njegovih stikov z okoljem, kako ga razvije. Nekako najbolj preprosto ga je razvijati z branjem: ko beremo druge, vidimo njihove napake in vrline in hkrati svoje. Korak naprej pa je še razmislek o tem, kaj smo napisali, spodbujen morda z razmislekom drugih – za mislečega človeka je najbolj bistveno, da zna na pravi način razmišljati tudi sebe.

Pisanje je tako delo kot notranja nuja, v naših krajih pa ga je vse težje imeti za poklic. Ko sem bil pet let samostojni pisatelj, sem s pisanjem zaslužil še najmanj, in občudujem tiste res maloštevilne ustvarjalce, ki se odločijo zgolj in samo za leposlovje, še zlasti tiste med njimi, ki jih preživetveni gon ne zapelje v pretirano »proizvodnjo« v slabem pomenu besede. Sam si želim prav tega, da bi lahko pisal tako malo, kot le zmorem, in s tem napisal reči bolje. Če bi bil v samostojnem poklicu, bi mi to uspevalo slabše kot zdaj, ko se vendarle zmorem preživljati s stvarmi, povezanimi s pisanjem, če že ne s pisanjem samim.

Navdih za pisanje…

Nisem tip človeka, ki bi ga iskal na samotnih sprehodih v naravi. Steno za mojo delovno mizo prekriva nekaj tisoč knjig, skoraj dva tisoč plošč vseh možnih žanrov, videokasete, stroji za predvajanje slike in zvoka, to je pokrajina, v katero pogledam, kadar potrebujem obzorje. In če zunanjost, potem so to ulice domačega ali tujega mesta, s katerih nikoli ne pišem potopisov, ker se hočem sveta spominjati skozi lastno notranje oko in ga ne spreminjati v bolj ali manj nadzorovan zapis, ki pa se mi usedajo nekam v podzavest in priplavajo na površje, ko položim prste na tipkovnico. Samokritično opažam, da se to spreminja že malce v maniro: da v tujini, včasih pa tudi v domovini, včasih že izzivam stvari, si umetno ustvarjam konflikte, da bi videl, kako me bodo spremenili... in čez leta prišli v kako kratko zgodbo. Le kaj bo s tistim nesrečnim padcem sredi pragozda na Borneu? Ali iz ločitve z enim najboljših prijateljev, s katerim že leta nisva šla na pijačo? Roman? Kratka zgodba? Kdo bi vedel. Morda nič, ampak pri vsakem takem dogodku si zdaj že malce očitam, da izzivam zgodbo. Še dobro, da malo pišem.

 
Zakaj pisati?

Zakaj karkoli? Dobro, jemo in pijemo že zato, da telo ne obnemore, a pri drugih rečeh se odločamo po precej težje razložljivih nagibih. Sam pišem seveda, kakor se glasi tista znana fraza, zaradi komunikacije, čeprav osebno ne toliko zaradi komunikacije s svetom, bolj s samim seboj. Morda bi bila moja ustvarjalna sla zadovoljena tudi, če bi pisal dnevnik, ne zgodb. Ko sem to počel za Delovo Sobotno prilogo, sem precej užival, pa še ni bilo treba prilagoditi svojega življenja temu užitku, kot je pri pisanju leposlovne knjige neogibno. Če ne bi pisal, bi nemara čisto dobro živel s kako drugo dejavnostjo, ene med njimi so bolj zdrave, vendar precej bolje pišem kot vozim kolo, ki ga sicer vozim precej več, kot pišem. Torej se nisem narobe odločil.

Je za vas pomembno, kje in kdaj ustvarjate? Imate urnik in kraj ustvarjanja? Je za pisanje potreben odmik?

Ustvarjam, kadar imam čas, torej običajno pozno ponoči, v svoji sobi in za svojo delovno mizo. Vendar so to nepovezani zapiski, stavki, zamisli, magma besed. Njihovo zgoščanje zahteva posebno koncentracijo. Najboljše je, če lahko človek kam odide (tu se skrivajo lepote pisateljskih kolonij, ki jih ustvarjalci brez službe in brez otrok nikakor ne morejo doumeti!), če ne dejansko, pa precej pomagajo že slušalke na glavi in prava godba v njih, godba, ki dejanski svet preglasi. Po vsaki izdani knjigi namenoma dve leti ali kaj takega ne pišem ničesar. To je rez v neko domišljijsko tkivo, že tako se mi zdi, da se moje knjige kar preveč navezujejo ena na drugo, da je moj razvojni lok preveč gladek.

Kakšne spomine imate na svoje prve začetke pisanja; kakšne pa na svoje prvo objavljeno delo?

Če preskočim šolsko spisje, se je začelo s knjigo, ki sem jo objavil veliko prezgodaj, in te se nočem več spominjati.

Kaj menite o jeziku kot o domovini – pisatelja, pesnika?

O jeziku ne razmišljam, pride z dogajanjem. Med nastajanjem zgodbe sicer precej poliram, menjam ene besede z drugimi, a zadaj ni kakega posebnega načrta, ravnam se po intuiciji. Jezik ni domovina, je cesta skozi domovino.

 
Poleg posvečanja pisanju, pesnikovanju – kaj vas še pritegne?

Zelo različna glasba in zelo pritlehna potovanja, pa tudi drugi čutni in duhovni užitki. Trenutno bi me najbolj pritegnilo potovanje po, recimo, Braziliji, seveda v pravi družbi, ker je moja portugalščina hudo omejena. Družbi, s katero bi se ob pravih trenutkih prerekal o pravih rečeh. Pritegne pa me tudi opazovanje – opazovanje človeških narav in preobrazb. Za to sem imel v zadnjih letih kar preveč priložnosti in rezultati so bili res osupljivi.  

Odnos do drugih zvrsti umetnosti…

Brez njih ne bi pisal, mislim. Začel sem z gledališčem, snemal čudne konceptualne video trakove, ko še skoraj nihče ni vedel, kaj je to. Glasba me spremlja vse življenje. Film enako, le manj intenzivno. Zadnje čase sem začel bolj uživati še v vizualnih umetnostih. Zanimivo, povsod, enako kot v literaturi, pa iščem nove reči, malokdaj se vračam v zgodovino. Reči pred XX. stoletjem spoštujem, vendar me ne zanimajo. Resna glasba, ki jo poslušam, se začne z Bartokom in Stravinskim, svojih arhivov popularne godbe se nikoli ne lotim. Obiskujem samo muzeje sodobne umetnosti. Kaset s filmi Andreja Tarkovskega si več ne upam pogledati. Pripravljam se, da bi prebral novi (zdaj ne več tako novi!) prevod Gospe Bovary, vendar odlagam in odlagam. Priljubljeno knjigo svoje srednje šole, Brate Karamazove, enako.

Pisateljeva angažiranost v družbeno-politični stvarnosti?

O tem sem utegnil malce premišljati pred časom, ko sem bil pred rusko ambasado eden od treh demonstrantov ob vojaškem napadu na Čečenijo. Nemara se spomnite, da je bila naša pisateljska generacija tako rekoč programsko antipolitična – ker se nam je zdelo, da mora biti vsa literatura spolitizirana, v javnem življenju si pač srečal le tako, s takšnim ali drugačnim predznakom, smo hoteli biti v skladu s slovensko tradicijo 'ubijanja očetov' pač proti. In smo bili, literaturo smo res osvobodili političnega pečata, a duh časa se je spet spremenil, tudi v Sloveniji prihaja čas za manj eterično, bolj opredeljeno pisanje. Književnost se je svoje družbene funkcije, takoimenovane 'prešernovske strukture', ki jo je premikala v polje zgodovinopisja in politike, kjer je doživela povečinoma več uspeha, kot bi ji ga bilo dano v »čistem« leposlovju, v desetih letih očitno že toliko osvobodila, da svoje avtonomije z odzivanjem na resničnost ne izgublja več samodejno, temveč šele tedaj, ko se nanjo odziva na umetniško nezadostno artikuliran odziv.

Zelo mi je dalo misliti, ko me je po predavanju na Filozofski fakulteti, na katerem sem o angažirani literaturi, vključno s takimi zametki v lastnem pisanju, govoril sicer dobrohotno, vendar nekam ironično, mlajša kolegica vprašala, zakaj se mi zdi, da se je iz angažmaja treba norčevati. Res, danes so časi takšni, da je angažiranost margina, zato postaja (vsaj zame) zelo zanimiva in privlačna. To, da svet, v katerem živimo, ni v redu, pa itak vsi ne le vemo, ampak tudi čutimo. Vprašanje je le še, kako se na vse to odzvati.

            Odgovori na vprašanja Vladimire Rejc, okrajšano objavljeno v knjigi Čarovnija pisanja (Študentska založba 2006)