Saj razumeš?, LUD Literatura, Ljubljana 2009.

Zapis v Bukli

Sobotno branje na Radiu Slovenija

besedilo z zaviha:

Če predpostavim, da naslovno vprašanje knjige ni povsem retorično, temveč da Andrej Blatnik z njim nagovarja tudi mene kot eno izmed njenih bralk, se verjetno čisto spodobi, da te vrstice začnem z odgovorom: p/Pravzaprav. Ampak potem bi bilo prav tudi, da jih s piko za odgovorom zaključim, saj so vse nadaljnje besede že oddaljevanje od dialoga v blatnikovski maniri.

Po drugi strani se seveda lahko sklicujem na večkratno, razplasteno funkcionalnost besed in stavkov v njej in rečem, da se Andrej Blatnik z vprašanjem sploh ni obrnil k meni, ampak zares predvsem k sebi. In sploh ne samo z vprašanjem, saj kar nekaj besedil – in nekatera med njimi zelo eksplicitno – nagovarja domače in tuje avtorske očete proznega minimalizma, katerega paradigmatsko, pa tudi najbolj zahtevno utelešenje predstavljajo kratke kratke zgodbe. Saj se razumemo – Andrej Blatnik je med Slovenci nedvomno eden izmed omenjenih očetov. Če ob tem upoštevamo še dejstvo, da gre za učitelja kreativnega pisanja in za avtorja s precizno grajeno in do potankosti reflektirano avtopoetiko, bomo razumeli in sprejeli tudi, da je dialog s samim seboj, natančneje, s celoto svojega opusa nujni sestavni del tako zastavljene intelektualne igre. In pisanje Andreja Blatnika v enem izmed svojih segmentov, zdi se celo, da iz leta v leto bolj, zagotovo je svojevrstna intelektualna igra. Ob tematizirani »vojni med spoloma« je ta igra, ki se najizraziteje razgalja z medbesedilnimi referencami (iz svetov literature, filma in glasbe) in poudarjeno stiliziranostjo pisanja, celo temeljna konstanta Blatnikovega pisanja. Kljub humorju in domnevni lahkotnosti pisanja pa bi bili precej daleč od pravega razumevanja, če bi v njej odkrili le sled frivolnosti. Nasprotno, zdi se, da jo je avtor razmislil in prečistil do zadnjega, pravzaprav prvega detajla in se na svoji poti med zgolj literarnimi in drobnimi konkretnimi svetovi ustavil pri – besedi. Ali še bolje: pri vseh možnostih (pomenov), ki jih odpira. Pri njeni 'konkretni' moči torej.

Besede so pomembne nas opozarja že naslov ene izmed kratkih kratkih zgodb. Besede in njihovo razumevanje, bi lahko dodala, in potem sestopanje v Blatnikova besedila zapečatila s klini: beseda – razumevanje – moč besede – razmislek – možnost. Ali bo svet, v katerega bomo sestopili, literaren, zgolj beseden ali bolj konkreten, je seveda odvisno od nas, naše interpretacije in naše odločitve (za kontekst). Ampak imamo izbiro. V tem smo izenačeni s pripovednimi liki. In to je važno: izbira. Še zmeraj smo namreč pri trenutku, saj razumete?

                                                                             Tina Kozin

zgodba iz knjige:

Nedeljska kosila

 Nekoč, še pred vojno, so k moji babici, tako se spominja, hodili na kosilo generali, dobri prijatelji mojega dedka. Ti časi so minili, dosti časa je minilo. Današnji generali se ne menijo za družabna nedeljska kosila, sedijo v pisarnah in klikajo po ekranih, zdi se, da se sploh ne menijo za mojo babico in njeno znamenito polnjeno raco. Razumljivo je, da v današnjih časih moja babica ne more brezskrbno pričakovati naslednje vojne. Mrzlično kopiči sestavine za polnjeno raco v klet, zamrzovalnik je poln obglavljenih teles v plastičnih prevlekah, kupila je naftni generator, kajti znano je, da v vojni elektrike kmalu zmanjka, nafta bi morala zdržati nekaj nedeljskih kosil. Ob nedeljah babica kliče vnuke, enega za drugim. »Boste prišli, ko bo vojna?« sprašuje. »Boste prišli?« Razlagamo, da se lahko kaj zaplete, ceste lahko zaprejo, mogoče bodo streljali, koga lahko celo pokličejo k orožju. »Ne bom sama jedla svoje race,« hlipa babica na drugi strani slušalke, »ne bom sama, taka kosila nimajo smisla. Ne maram vojne, takih vojn ne maram, včasih so bile vojne, kot se spodobi, niso se mešale v mojo polnjeno raco.« Ti časi so minili, babica, ji potrpežljivo pojasnjujemo, zdaj je vse zmešano, zdaj nihče več ne ve, kako bo, če bo. Babičino stokanje se počasi umirja, odlagamo aparature in stopamo h garderobnim omaram, zaskrbljeno preverjamo, ali je vse na svojem mestu, vse orožje nabito in vsa varovala odpeta, pripravljen, treba je biti pripravljen, zdaj nihče več ne ve, kdaj bo, ko bo.