Dnevnik, objavljen v Večeru 19. maja 2001 (neokrajšana verzija):

Petek, 11. maj. Praga. Zelo drugačna od tiste, ki sem jo obiskal pred devetimi leti, še bolj drugačna od sivine sredi osemdesetih. Takrat smo spali na postaji, jedli prstene napolitanke, Janezu so ukradli fotoaparat, depresija; zdaj literarna konferenca, knjižni sejem, branje, sprejem v razkošni županski palači, spakirano v štiri dni, to človek lahko zdrži. Smešno, pred leti je bilo vse zelo daleč, vsaka pot doživetje, o katerem si sanjaril mesece vnaprej. Danes je svet res majhen. Letos sem zavrnil že deset vabil v tujino, šel le v Bratislavo na predstavitev svoje knjige, pa se mi vseeno zdi, da sem premalo doma.
Kisli vonj velemesta, vanj se z vsakega vogala meša tisti po klobasah, mastnih, da jih moraš ožemati. Nikjer ne vidim veganskih lepakov vaš zrezek je čutil, civilna pobuda na nekdanjem Vzhodu je še v povojih, zaenkrat se ljudje bolj posvečajo dolgo zatiranemu potrošništvu. A ne bo vselej tako.

Sobota, 12. maj. Še kar Praga. In očetov rojstni dan. Sedemdeseti. Kljub mobitelom traja skoraj ves dan, da ga končno prestrežem. Na morju je, dela na vrtu, kot je ob vikendih običajno. Zdi se mi bolj živ in pri močeh kot kdajkoli. Upam, da taka usoda čaka tudi mene, trenutno sem nekam utrujen. Morda bi moral več spati? Če sem doma, izkoristim pozne nočne ure za delo, ob majhnih otrocih so zbrani trenutki redki. Biti doma je privilegij, največji vsaj zame tisti čas, ko se lahko usedeš s knjigo pred zvočnike in kaj poslušaš. Če pa grem ven, grem res ven, ne samo na hitro pogledat, dolgo traja; tudi v Pragi.
Vendar je nočno življenje na sporedu šele kasneje, najprej je treba opraviti javni nastop. Več nas je, prvi pogovor začne zelo pompozno, duhoviči iz vseh topov in sploh ne zajema sape, voditeljica ga ne more prekiniti. Ker je na takih debatah podobno kot na nastopih pihalnih godb, ki igrajo vsaka na svojem koncu trga, vsak hoče preglasiti vse druge, sem tudi jaz nesramen bolj kot običajno, kar nerodno mi je, ko končam, v Sloveniji po taki obdelavi človek z mano vsaj deset let ne bi govoril, ta pa mi hoče takoj plačevati pivo. Danes je svet res raznolik. Večer traja dolgo, pa bi ga človek vseeno še kar podaljševal, tja v neskončnost, če ne bi imeli zakonov fizike, ki nam zatiskajo oči.

Nedelja, 13. maj. Komaj stopim z letala, že se peljemo na piknik k prijateljem iz starih dni. Zdaj se vidimo redko, v tej zasedbi bolj ali manj enkrat na leto, v božičnem času. Letos smo malce v zamudi. Gostitelja sta pripravila odlične jedi, kakšna sprememba po vseh teh klobasah! Najbolj domiselna gosta jima prineseta duhovito darilo, opremljeno z navodili, ki parodirajo TV prodajo: zastavo The Magic Zbližy, ki jo je treba izobesiti, kadar se s partnerjem premalo vidiš. Mislim, da sta odkrila precejšnjo tržno nišo.
Otroci se igrajo, mi pa klepetamo semtertja, kdo je bil kje na smučanju, katere gostilne prodajajo dobro vino in kako bi se morali videti večkrat. Drobni napotki za drobne užitke. Seveda nazadnje nanese na referendum o umetni oploditvi, kaže, da je to tema za vse in vsakogar. Kar živahno postane, zelo različna mnenja imamo, že vsak pri sebi, kaj šele med sabo. Danes je svet res zapleten. Strinjamo pa se, da se bodo ljudje o pomembnih rečeh očitno odločali v afektu, ne da bi sploh vedeli, čemu dajejo svoj glas, pač po robnih primerih, ki so si jih zapomnili iz medijske ofenzive. Premišljam, ali ni prva od pravic otroka, s katerimi se zdaj v argumentaciji tolče po mizi, zlasti ta, da je zaželjen. Prepoved umetne oploditve in prepoved splava, kar bo nemara naslednji korak, ko se bo prvi posrečil, gresta žal v nasprotno smer.

Ponedeljek, 14. maj. Uroš pride v mojo pisarno krepko vznemirjen. Danes je svet res čuden. Z reklamne agencije so mu ponudili, naj nastopi v televizijski reklami za Delo. Žal je scenarij, ki so mu ga dali (kolikor poznam tarife, bo zanj pisec dobil toliko, kot Uroš nagrade za najboljšo pesniško zbirko lanskega leta), nekoliko banalen, poezijo naj bi pisal na nabrežju Ljubljanice, z džojntom v roki. Neverjetno. Če imajo že ljudje, ki se preživljajo s pisanjem, takšne predstave o današnjih pesnikih, kakšne ima šele tisti statistični človek, ki ne prebere niti ene knjige letno?
Zvečer izza odra nastopa Salif Keita. Neprijetno čakanje pred in med vrati je pozabljeno, ko zaslišim njegov nezemeljski glas.

Torek, 15. maj. Tiskovna konferenca, spet smo izdali nekaj knjig. Taki časi so, da se zdaj vsem zdi to že kar nenavadno, čeprav so včasih založbe počele samo to. Vse sodelavke (štiri ženske! Slovenija ni več, kar je bila!) govorijo pametno, prikupno in, to poslušalci cenijo, ne predolgo. Kolikokrat se urednik sreča s tem nasprotjem, ko se na tiskovki srečata avtor, ki je knjigo pisal morda deset let, in bi ustrezno dolgo o njej tudi govoril, in novinar, ki komaj čaka, da pobaše knjige in dirja dalje! Pri Gajotu je vselej prijetno, danes pa še posebej, saj lahko za spremembo brezdelno sedim med poslušalstvom.
Sestanek PENa, rutine pred blejskim srečanjem, vznemirljivosti šele proti koncu, ko beremo izstopno izjavo člana, ki je prizadet, ker v DZSjevi Slovenski književnosti 3 ni ustrezno obravnavan. Skušali mu bomo razložiti, da PEN s tem nima nič, kdove, če bo verjel. Zadnje čase se velikokrat spomnim izreka najbolj znanega slovenskega misleca: "Seveda sem paranoik, saj nisem nor".
Torkove večere že sedemnajst let pričenjam na istem kraju: Gosposka 10, Ljubljana. Uredništvo revije Literatura. Manjkam le zaradi potovanj in res dobrih koncertov. Devetnajst kvadratov brez stranišča in prave kurjave; kar pomnim, razmišljamo, da bi se selili, vendar še bolj ekonomskih najemnin ne bi zmogli. Zato vztrajamo, lokal, kamor hodimo po uradnih urah, pa se spreminja. Nekaj let h gospodu Mikliču, potem je prišlo do menjave generacij in za mlajše so bile njegove cene prehude. Solato sicer pogrešam, tri stvari, ki bi jih vzel na samotni otok, so najbrž rukola, bučno olje in balzamični kis, a važnejša za uspeh večera je prava debata, trači, anekdote, komentarji koncertov in potovanj, prepiri o besedilih, ki smo jih brali zadnje čase. Kaj je bilo dobrega v Čitalnici, kaj v Književnih, kaj v Ampaku? In, ne nazadnje, kaj v Literaturi?

Sreda, 16. maj. Brina ob 8.15 peljem k ortodontu, nato domov, iz avta na kolo, sestanek ob 9.00, nato ob 10.30 k zobozdravnici sam. Protislovni občutki ob pogledu na gosto popisani koledarček: obup nad tem, da je vsakdan tako zaplaniran, skorajda brez možnosti za stvari, ki jih prinese trenutek, hkrati zadovoljstvo, da spretno vijugam med dejstvi življenja in vseeno kaj naredim.
Brin preživlja težke trenutke zaradi spoznanja, da si časa ne more razporejati po svoje. Danes je svet res zapolnjen. Šola, glasbena šola, plavanje, ples, šah, obiski pri sorodnikih in prijateljih, komaj kaj časa za reči, ki nimajo svoje ure in dneva. Otroke vztrajno pripravljamo za vstop v takšen ritem, kakršen gre nam samim na živce, in si prigovarjamo, da jih tako učimo preživetja. V neki zgodbi se miš znajde stisnjena v kot in reče: "Tekla sem in tekla, pa so stene postajale vse ožje in zdaj nimam več kam. Kaj sem storila narobe?" "Morala bi spremeniti smer teka," odvrne mačka in jo požre.
Popoldne s slušatelji filmskega seminarja. Učimo se pisanja scenarija; ne bojijo se govoriti, to je pri nas novo. Kako presenečen sem bil, ko so se na prvem nastopu na ameriški univerzi name brez zadrege vsula vprašanja o vsem mogočem! Pri nas ljudje molčijo in si morda mislijo svoje. Kako lažje bi bilo življenje, če bi ti zatajevani dvomi, ugovori, strasti prihajali na dan!
Pri vsem govorjenju pa - manjka zgodbe. Mislim, da to ni le težava literarnega sveta: vsi vedo, kako, nihče pa prav dobro, kaj. In zakaj.

Četrtek, 17. maj. Pot v Maribor, kjer beremo v Kibli. Spodbujeni s prejšnjim obiskom, ko smo za tričetrt ure zamudili lastni nastop, odidemo tri ure in pol prej. Seveda sploh ne gre gladko. Pri Blagovici zamašek zaradi nesreče, nekaj časa stojimo in postajamo vse bolj nesrečni, potem nas prijazni domačini usmerijo na stranpoti. V primerjavi s Primožem so mojstri volana iz Ko to tamo peva pravi cicibančki. Ob vratolomni vožnji po kolovozih nehote odkrivamo lepote Slovenije.
Tokrat pridemo ob uri, vendar začnemo s premikom iz dvoranice v bife. Z akcijo literatura (z veliko in malo začetnico) med ljudi namreč skušamo naseliti branja v zanje neobičajna okolja. Nekaj obiskovalcev tako nehote postane poslušalcev, ni videti, da bi se prav zelo branili. Danes je svet res poln presenečenj.
Še večerno okušanje Lenta, potem spet avto in godba, poljski pesniki imajo za podlago radi regi. V Ljubljani smo ob pol dveh ponoči, spet na Gosposki, na uredništvu je živo celo ob tej uri. Pred spanjem si v zvočnike spustim še malce Gavina Bryarsa, Farewell to Philosophy, tiho, zelo tiho, komaj še toliko se sliši, da glasba preglasi misli.

V nekoliko skrajšani obliki objavljeno v Večeru, 19. maja 2001