|
| |
|
|
|
Slovenija 2012:
Prevzem simbolnega kapitala
|
|
|
|
| |
Obrazec je znan
in zgodovinsko potrjen: prevzem oblasti, nato prevzem kapitala, nazadnje prevzem
simbolnega kapitala. Ta je edini kapital, ki je kulturi v samostojni Sloveniji
še ostal. Tako rekoč samoumevno je postalo, da vsa kultura, vse do najbolj
vrhunske, dela za drobiž. Kulturniki res živimo v še nereformiranem sistemu
'egalitarnega uboštva' in mednarodne primerjave nam kažejo, da je vstop v ta
sistem in iz njega izhajajoče ugodnosti preveč preprost, vendar so za protiutež
tej prepustnosti tudi za najbolj vrhunske ustvarjalce sredstva simbolična.
Primerjajte višino državnih nagrad za življenjsko delo s sejninami nadzornih
svetov v državnih podjetjih. Znana primerjava Slavka Pregla, kako država za
slovenske knjige nameni letno toliko kot za pol kilometra avtoceste, bi bila
zabavna, če bi ne bila resnična – in značilna.
Slišati je
precej glasov, prilagojenih retoriki današnjih časov, ki opozarjajo na
materialno izgubo: kako bi bilo dobro, da bi imela kultura svoj resor, ker bi
le tako lahko ta drobiž vsaj ohranila, če že ne povečala. Opozoriti pa je treba
tudi na neko drugo spremembo, ki jo ta ukinitev prinaša: spremembo simbolnega
kapitala. Raziskava Kultura in razred,
ki jo je spomladi 2011 opravila Fakulteta za družbene vede, je pokazala nekaj
zanimivih izidov. Za slovenski roman bi precej več kot anketiranci slovenske
narodnosti bili pripravljeni prispevati tisti neslovenske, čeprav so ti kupovali
manj knjig kot prvi – torej bi bili pripravljeni plačati več za simbolno
vrednost (in ne dejansko uporabno, torej bralno vrednost) slovenske knjige.
Hkrati pa so se za odgovor glede nakupa knjige po povprečni ceni »nikakor, saj
je predraga« najbolj (bolj celo od tistih z dohodki do 500 evrov mesečno)
odločali tisti z več kot 2000 evri mesečnega dohodka – ti se očitno že
zavedajo, kako simbolnega kapitala knjige ne potrebujejo več. S pomočjo
intelektualno obubožanih medijev, ki dobrovoljno poročajo o njihovih poslovnih
in družabnih dosežkih, so sami – zaradi svojega blagostanja in volje do moči
–postali vzorniki in mnenjski voditelji.
Pravzaprav ni
nenavadno, da politične elite skušajo izničiti kulturo. Prevzem simbolnega
kapitala jim ni potreben le zaradi dokončnega čiščenja zavojevanega teritorija
po sistemu 'vzemi vse, kar moreš', ampak tudi iz (morda nezavednega) nelagodja:
brez kulture je na dolgem seznamu dolgov en dolg manj: njihov dolg kulturi. Prav
zaradi slovenske kulture imajo namreč slovenske novokomponirane politične (pa
tudi gospodarske) elite tisto moč, ki jo imajo: brez nje bi se znašle v kakem
drugačnem podaljšku avstroogrskega imperija, v katerem bi bile v drugačni
konkurenci zbor kulisenšiberjev.
Vsebinsko
ustreznejša bi bila ukinitev zunanjega ali obrambnega ministrstva, saj smo
državljani Slovenije z navdušenim vstopom v razne integracije na teh področjih
izgubili precej možnosti za oblikovanje lastnega izraza. Pri kulturi jih
zaenkrat še nismo. Morda je tudi v tem (morda spet nezavedna, koliko reči smo v
današnjem živčnem času sploh zmožni osvestiti?) motivacija in se z ukinitvijo
slovenskega ministrstva za kulturo pripravlja podlaga za kaka evropska 'skupna
jedra'? Nekatere usmeritve evropske (pa tudi slovenske) kulturne politike že
kažejo v to smer. Na misel spet prihaja znana srednjeevropska zgodba o psu, ki
slastno liže kri s pile, ne da bi v užitku opazil, da ta kri priteka iz
njegovega lastnega jezika.
|
| objavljeno v Sodobnosti 1-2, januar-februar 2012 |
|
|
| |
|
|